Živijo! Spet bomo razmišljali – tokrat o naših genih. Ne
toliko o genih samih, ampak predvsem o tem kako se izražajo in zakaj tako.
Razmišljali bomo o epigenetiki. Vse skupaj bo zelo osnovno - poenostavljeno in razumljivo. Pomagali si bomo z zdravo pametjo, osnovami in
zanimivimi fotografijami. Da bi lahko razumeli pojem epigenetike, moramo
najprej razumeti pojma genotipa in fenotipa.
Zelo
poenostavljeno je genotip pač skupek vseh genov v organizmu. Genotip je pač skupek vseh genov, podedovan in ga lahko razumemo kot navodila, kako naj se organizem gradi
in kako naj deluje. Fenotip so tisti znaki in lastnosti organizma, ki se
razvijejo na podlagi navodil njegovega genotipa. Zelo banalen primer je barva vaših oči
– naj bo zelena, modra ali rjava, takšna je, ker je tako zapisano v vaših
genih. Vseeno organizmi z identičnim genotipom niso popolnoma enaki in se ne
obnašajo isto – na izgled in obnašanje namreč
pomembno vplivata okolje ter pogoji razvoja. Te spremembe v izražanju genotipa,
ki niso povezane s spremembami v samem zaporedju DNK, preučuje področje
biologije, imenovana Epigenetika. Temeljno spoznanje epigenetike pravi, da na
izražanje genov vplivajo dejavniki okolja, ne da bi se pri tem moral spremeniti
zapis DNK. Popolnoma enak genotip se torej lahko zaradi vpliva okolja izraža v
različne fenotipe. Čeprav lahko rečemo, da smo zaradi genotipa »genetsko
podvrženi« določenim lastnostim, je oblika našega fenotipa skoraj izključno
odvisna od nas samih. Okolje in pogoji imajo na barvo oči najbrž res minimalen
vpliv, ampak to je samo banalen primer. Pomembno je, kako okolje, predvsem pa
naš način vplivata na naš genotip – kako lahko način življenja dveh identičnih
genotipov ustvari dva popolnoma enaka fenotipa. Marsikdo ne verjame, ampak
ravno na področju zdravja in dolgoživosti je epigenetika najbolj vplivna.
Zato
sem jezen. Jezi me, ker ljudje slepo verjamejo »obči modrosti«. V resnici sta
zdravje in dolgoživost skoraj v celoti odvisna od vložka. Najvplivnejši dejavniki
so sigurno prehrana, gibanje, spanje in stres. Vseeno, »obča modrost« tem dejavnikov
v najboljšem primeru prizna samo stranske vloge v igri zdravja in dolgoživosti.
Če se prepustimo toku »obče modrosti« začnemo verjeti, da so nenalezljive
bolezni in motnje pač karte, ki so nam bile razdeljene že ob rojstvu – da se
usodi nikakor ne moremo izogniti. Takšna perspektiva je sicer velik problem za
vsakega izmed nas, ampak tudi ogromna korist za vsakega, ki mu posameznikovo
propadajoče zdravje prinaša zaslužek. Čeprav žalostno, precej preprosto. Preventiva ni dobičkonosna in raziskave o preprečevanju bolezni
skoraj zagotovo ne povrnejo vloženega denarja. Izmišljena zgodba: Recimo, velik
bogataš financira obširno raziskavo, ki ji uspe zagotovo potrditi, da je
bananin sladoled edini razlog za eno od hudih bolezni. Takšna raziskava je
stala 100 milijonov evrov. Kako bo bogataš povrnil stroške raziskave? Nam bo
zaračunal par centov vsakič ko jemo čokoladni sladoled namesto bananinega?
Najbrž ne. Proizvajalci bananinega sladoleda bodo propadli, bogataševih 100
milijonov pa bo izgubljenih za vedno. Ko preslikamo to zgodbico za lahko noč v
resnični svet, je jasno. Farmacevtski velikani financirajo večino raziskav. To so
velika podjetja, ki svojim delničarjem morajo prinašati največji možni
zaslužek. Lahko jokamo da je zarota, čeprav je vse samo realnost današnje
ekonomije. Problem nastane v tistem trenutku, ko ljudje nasedejo oglaševalski
maniji – takrat začnejo verjeti, da ta podjetja zaposlujejo izključno izbrane filantrope,
katerih edino poslanstvo na Zemlji je skrb za vsesplošno srečo in zdravje,
dokler vsak od nas ne doseže zavidljive starosti vsaj stotih let.
Kako zelo se motijo. Zdravila so za
bolne. Nočemo zdravil, ker nočemo biti bolni. Skoraj vsak je gospodar svojega
zdravja – naj bodo izjeme hude genetske okvare in prirojene bolezni. Genetske
predispozicije, ki zagotavljajo pojav ene od nenalezljivih okvar ali bolezni so
izjemno, izjemno, izjemno redke. Skoraj nikoli ne zbolimo po nesreči – zbolimo zaradi
vložkov, ki narekujejo kako se bo naš genotip izrazil v fenotip. Na tej točki
si bomo pomagali s slikovnim gradivom. Uporabil bom primer avstralskih
domorodcev. Spodnja, zelo znana fotografija prikazuje može iz Bathurstovega
otoka, leta 1939. Pomoje lahko brez kakršnegakoli zadržka rečemo, da so vsi
trije v odlični fizični kondiciji. Nekje daleč nazaj sem že omenil, da je
zbirka naših genov še vedno skoraj enaka tisti zgodnjega sodobnega človeka,
pred nekaj deset tisoč leti. Spodnja slika je bila posneta pred 74 leti. Zbirka
genov domorodskih Avstralcev v letu 1939 je praktično identična zbirki njihovih
potomcev, današnjih Aboridžinov v letu 2013. »Aboridžinski genotip« je torej še
vedno sposoben producirati odlične, zdrave in močne primerke. Vse to bo odličen prikaz epigenetike v akciji.
Vseeno
so takšni čili posamezniki leta 2013 nenormalno redki. Populacija Aboridžinov danes trpi
za grozljivo visokim številom obolelih z diabetesom tipa 2 in srčnožilnimi
boleznimi – čeprav so trenutno v svetovnem vrhu po številu obolelih, v času ko
je bila zgornja fotografija posneta, teh težav niso imeli. V teh nekaj
desetletjih so se drastično spremenili vložki, predvsem tisti prehrane in premikanja. Res, lahko rečemo, da je »Aboridžinski genotip« pač nagnjen k sladkorni in srčni bolezni
– ista slaba moderna prehrana in pokvarjen način življenja sta prizadela te
ljudi močneje kot nekatere druge skupnosti. Vseeno jim njihove genetske
predispozicije nekoč niso povzročale težav – ko so z vložkom nekvalitetne hrane
in slabih navad začeli vklapljati »genetska stikala« za nastanek teh bolezni,
je tudi število oboleli začelo strmo naraščati.
Enaka logika pride v poštev za vse nas. Stanje v katerem je vaše
telo, je v največji meri rezultat tega kakšne so bile vaše odločitve v
preteklosti in kako so te vplivale na izražanje vaših genov. Še ena zgodbica:
Recimo, da sta namišljena Alfonzo in Ruben na podlagi njunih genotipov različno
nagnjena k razvoju neke smrtonosne bolezni, če se bosta hranila z žitom in
zrnjem. V primeru ko izbirata takšno neprimerno hrano, se Alfonzove možnosti za
nastanek obolenja povečajo za 1%, Rubenove pa za 100% – Ruben bo torej v
primeru prehranjevanja s ptičjo pičo zagotovo umrl prerane smrti, medtem ko bo
Alfonzo zahvaljujoč svojim genom najbrž odnesel celo kožo. Če se oba izogibata
ptičje piče in se prehranjujeta s kvalitetno hrano; z mesom, zelenjavo in
sadjem, ne bosta nikoli ugotovila kateri od njiju je nagnjen k nastanku tiste
smrtonosne bolezni.
Velja tudi, ko je nekdo »nagnjen k debelosti«. Čeprav so takšni
primeri izjemno redki, obstajajo. Ne glede na to – predebelo in nerazvito telo je
skoraj v celoti posledica posameznikovih odločitev in je torej, tehnično,
njegova krivda. Vseeno, velja omiliti besede...
Verjamem, da je mnoge zavedla »obča modrost« in pokvarjene
konvencionalne smernice. Zato je čas, da se oddaljimo od neumnosti in začnemo
razmišljati s svojimi glavami. Čas je da uporabimo zdravo pamet. Moramo razmišljati
o naših koreninah, naših prednikih – živeti prvinsko. Najpomembneje pa je, da
se začnemo zavedati – naši geni nam niso zapisali neke neizogibne usode. Naslednji korak je, da vajeti svojega zdravja in dolgoživosti vzamemo v svoje
roke. Ni pomembno če ste stari ali mladi, veliki ali majhni, močni ali šibki, ali
pa suhi ali debeli.
Do naslednjič!
Živite prvinsko, živite svobodno!
