Živijo! Mesec je naokoli, zato je že skrajni čas za novo
poglavje. Ker je bilo prejšnje, o etičnosti prehranski izbir še kar
kontroverzno, bo sledeče nekakšen umirjeni odmor, počivanje pred naslednjo
rundo. Oddaljil se bom od navadnega – namreč, ne bom pisal o hrani. To poglavje
bo drugačno – bo esej. Esej o omikanem divjaku in surovi civilizaciji. Mogoče
malenkost preveč idiličen in, zaradi mojega romantičnega dojemanja
pleistocenskih lovcev, subjektiven. Bo o napačnen, zakoreninjenem prepričanju,
da lahko v osnovi podlo, sebično, nasilno in kratkovidno človeško bitje svojo živalsko
naravo preseže samo s pomočjo darov civilizacije. Pogosto smo tako cinični do
človeške narave, v stilu »pa saj smo samo gruča opic«. Čeprav je takšno
razmišljanje popularno, je daleč od resničnega.
Daleč od resničnega, ker civilizacija ne more premagati teh
»človekovih živalskih instinktov« - nasilja in izprijenosti. Ker je ravno
obratno – to sploh niso naši instinkti! Ta nasilna in izprijena vedenja so dejansko posledica življenja v tako imenovani »civilizaciji«. Civilizaciji,
ki je nastala s kmetijstvom – ko so naši
predniki začeli pridelovati rastline in se hraniti s prehransko manjvrednimi
žitaricami.
Resnični živalski insinkti so nastajali z izborom evolucije
skozi mnoga leta in teh nekaj tisoč let kmetijstva je nepomembnih v primerjavi
z milijoni let, ki so našo vrsto iz maloumnih štirinožcev razvila v mislečega
človeka. Zakaj se potem družbena neenakost in nasilje pojavita šele z nastopom
ciilizacije, če pa so naši instinkti že stotine tisoč let skoraj enaki – zakaj
šele sedaj, če pa so bili naši instinkti »živalski« tudi pred kmetijsko
revolucijo?
Če povzamemo načine življenja vseh nabiralskih človeških in
proto-človeških družb do pred nekaj tisoč leti, ugotovimo kako so živeli naši
predniki, lovci nabiralci. Podobne prakse še danes najdemo pri ljudstvih, ki
ohranjajo življenske načine prvobitnih ljudstev. Oni ne poznajo družbenih
razredov ali suženjstva – čeprav si lastijo določene predmete, te skupnosti
nimajo bogatih in ne poznajo revnih ali zapostavljenih. Delitev hrane je vselej
prisotna. Samomori in umori so izjemno redki, žrtev zaradi konfliktov je malo,
nasilje pa ni nikoli za surovine. V primeru škode, oškodovani direktno kaznuje
le krivega, nikoli nekoga tretjega. Če pride do velikih nesoglasij, ena od
vpletenih strani ponavadi zapusti skupino. Poglavar vedno pazljivo zbira
podporo za pomembne odločitve, saj uradna voditeljska funkcija ne obstaja.
Dečki in deklice so enako zaželjen, ženske so enakovredne moškim. Čeprav za
potomce v glavnem skrbijo matere, one niso edini skrbniki. Starši izkazujejo
starševsko ljubezen in otrok nikoli ne kaznujejo fizično. Vzgoja temelji na
plemenitosti, zaupanju in poštenju.
Precej idilično, se vam ne zdi?
Nekako so se ti »necivilizirani divjaki« obnašali in se še
vedno obnašajo precej bolj omikano kot mi sami, čeprav pod vplivom enake
»človeške narave« in »živalskih instinktov«, ki so bili izbrani pred mnogimi,
mogoče celo nekaj milijoni leti.
Vojna kot taka pred vzponom kmetijstva sploh ni obstajala. V
kolikor bi vojskovanje resnično prevladovalo v katerem od zgodnjih prazgodovinskih
obdobij, bi za to sigurno obstajalo obilo materialiov in arheoloških dokazov –
vseeno, znakov ni. Prilagoditve na lov
in nabiranje, še posebaj v mobilni obliki, ne spodbujajo obsežnega vojskovanja.
Ne le zaradi majhnosti in redkosti skupin, ampak predvsem zaradi odsotnosti
samih spodbud po nasilnem vedenju. Ker je ženska odvisna od moškega, da večinoma
z lovom, zadovolji njene energijske potrebe, si ta zelo težko privošči dve ženi
– ko je monogamija najpogostejša oblika povezovanja med spoloma, ni močnih
spodbud po nasilju za samicami. Lahko nastanejo manjši teritorialni konflikti,
ki pa so nepomembni v primerjavi z nasiljem zaradi dragocene zemlje v času
razcveta kmetijstva. Občasno nasilje se je s spremembo ekonomskega sistema spremenilo
v vojskovanje. Ko so se ljudje ustalili in je kos zemlje dobil svojo vrednost,
vojskovanje postane stalnica človeškega obnašanja. Dragocenosti, ki jih prinaša
nadzor nad najrodovitnejšimi področji rečnih dolin, na primer Tigrisa, Evfrata
in Nila, niso bile samo povod za razvoj vojskovanje, ampak so spodbudile še
ekstremne razlike v moči in statusu ter razvoj različnih dodarnih oblike
nasilja, na primer posiljevanja žensk med in po vojni.
Nekoč so se lovske skupnosti neprestano premikale v iskanju
divjih živali. V trenutku ko se je človek ustalil in postal odvisen od dela
vloženega v določen kos zemlje ali skupino udomačenih živali, se je našel kreten,
ki je prišel mimo in rekel: »delaj kakor rečem, ali pa ti požgem hišo, pridelek
in zakoljem živino.« Malo kasneje se je našel še eden, ki je rekel: »Jaz te bom
zaščitil pred kretenom, če mi daš polovico pridelka in najmlajšo med hčerami.« Potem
so nastale vlade, davki, suženjstvo, vojske,
priviligirani stanovi in vojne. Vedenja ki jih označujemo za »necivilizirana«,
so skoraj v celoti posledica tako imenovane »civilizacije«. Dokler tega končno
ne sprejmemo, bo ves naš trud, da bi se »civilizirali« in »nadzorovali naše
živalske instinkte«, obsojen na žalosten propad.
Ne samo pred desetimi tisoči let! Še ne tako dolgo nazaj so
obstajale mnoge nabiralske skupnosti, ki so ohranjale načine prvobitnih
ljudstev. V resnici jih peščica še vedno kljubuje »globalizacijski kugi«. Vzemimo
primer ljudstva Métisov, lovcev bizonov iz Manitobe in njihovega načina, kot je
bil opisan v osemnajstem stoletju. Niso jih skrbeli zakoni in okovi »civiliziranega«
življenja – verjeli so, da so vsi ljudje rojeni svobodni. Po njihovih ocenah so
vsi ljudje krasni, čudoviti modreci, ki čutijo svojo moč. Svobodo so cenili kot
so cenili življenje. Če se vam zdi morda takšen opis preveč »pocukran«, poglejmo
še nedavno zabeleženi način življenja ljudstva Hadza, lovcev nabiralcev iz
Tanzanije. Hadza ne poznajo vojskovanja. Nikoli niso živeli tako tesno skupaj,
da bi jih resno ogrozile nalezljive bolezni in v svoji zgodovini ne poznajo
lakote. Pripadniki Hadza uživajo veliko prostega časa – antropologi so ocenili,
da za »delo« oz. aktivno nabiranje hrane, porabijo približno štiri do šest ur
na dan. Uradni vodja ne obstaja – čeprav je skupnost poimenovana po enem od
starešin(če je to naprimer Onwas, se skupnost imenuje Onwasovo pleme), ta
častna vloga ne prinaša nobene dejanske moči. Individualna avtonomija je
značilna – noben odrasli Hadza nima avtoritete nad drugim odraslim pripadnikom.
Vloge so deljene med spoloma, ki sta enakopravna – ženske niso nikoli deležne
prisilne pokorščine. Pravzaprav je pogosto ravno ženska pobudnica ločitve – načeloma
ko se moški ne izkaže za sposobnega lovca ali grdo ravna z ženo. Na koncu so
antropologi ugotovili, da jih je čas preživet z ljudstvi Hadza naredil srečnejše
– le kako jih nebi, ko pa smo v milijonih let, ki so nas iz opic spremenila v
človeka, vseskozi bili izbirani na podlagi naše sposobnosti, da živimo kot
lovci nabiralci, da živimo kot ljudstvo Hadza. Lov in nabiranje v afriški
savani je, pa naj bo slišati še tako klišejsko in neumno, resnično tisto, za
kar smo ljudje ustvarjeni.
Vse kar smo narediti v teh nekaj letih kmetijstva je bilo v
nasprotju s tistim za kar smo genetsko nastavljeni – kot če bi uporabljali
dirkalnik formule 1 za oranje. Ponosni, neustrašni, mesojedi in enakopravni
skupinski lovci ter plenilci so bili prisiljeni v sejanje in žetev, da zdaj s
povešeno glavo in repom med nogami delajo za plugom, računalniško mizo ali
blagajno. Danes se človeška vrsta hrani s produkti kmetijstva, z neustrezno
ptičjo hrano, namesto z živalskim mesom, ki nam je omogočilo razvoj možganov.
Svoj težko pridelani presežek dajemo vladi, korporacijam ali kralju in ubogamo vsako
muhavost zastopnikov oblasti – avtoriteta si je prilastila vsak kotiček naše
Zemlje. Zakaj povprečni zahodnjak ni srečen? Zakaj narašča število depresivnih
in psihično bolanih? Ker živimo v senci tiranije neumnosti in slepih tradicij.
Dokler bomo živeli v takšnem nenaravnem okolju, se bodo problemi stopnjevali,
človeško bitje pa ne bo nikoli resnično srečno. Zato...
Do naslednjič!
Živite svobodno, živite prvinsko!
