Dobrodošli nazaj po daljšem premoru. Zadnjič mi je na misel
prišlo nekaj precej kontroverznega. Rad pišem in govorim o stvareh, ki ljudi
zadanejo globoko, na nekem visceralnem nivoju. Močan odziv me zadovolji. Ker močan
odziv vedno pomeni pozornost in skoraj vedno pomeni, da so ljudje začeli
razmišljati. Najbolj me zadovolji močan odziv, ki je večinoma obramben – odziv,
ki je posledica nastale disonance. To je odziv na najglobjem nivoju – precej nelagoden,
ker izziva zakoreninjena prepričanja, včasih celo posameznikovo prepričanje o
sebi. Zadovolji me, čeprav nevem točno zakaj. Najbrž zato, ker hočem da ljudje
razmišljajo, ali pa mogoče le sovražim pasivne robote. Obstaja tudi možnost, da
sem pač takšen – ošaben in predrzen. Vseeno sem se na koncu odločil, da to zelo
kontroverzno idejo za nekaj časa odložim. Obljubim, da bo nekoč v
prihodnosti prelita v besede – najbrž takrat ko bom dovolj, oziroma še bolj, ošaben in predzren.
Poleg tega se mi zdi, da trenutno nočem oddujiti določenih ljudi, še posebej pa
nočem, da me kdo ustreli. Ja, tako huda je ta ideja. Kakorkoli, to bo zaenkrat
samo »teaser«, kot rečejo Američani. Ker bom danes pisel o manj kontroverznem –
o nečem, kar je trenutno najbrž primerno stopnji moje predrznosti. Ne bo
pretresljivo, bo pa mogoče nelagodno – ker smo močno prepričani o lastni
modrosti, zavednosti, sofisticiranosti, »zloščenosti« in skeptičnosti, čeprav
smo v resnici zelo enostavni, nič hudega sluteči, nevedni in naivni. Torej; pisal bom o tem, kako nismo vsevedni, ker
precej enostavno podležemo še tako butastemu oglaševanju.
Tako kot prejšnjič, si bomo tudi tokrat pomagali s
fotografijami. Ne bomo potovali tisoče let v preteklost, da bi preučevali naše
paleolitske prednike. Za trenutek se bomo vrnili samo nekaj desetletij v
preteklost, v petdeseta, šestdeseta in sedemdeseta leta, potem pa se bomo
vrnili domov, v leto 2013 – preučili bomo naivnost; najprej naših dedkov, babic
in staršev, nato še lastno. Začnimo s prvo sliko.
Ja, kako neumno, kajne? Ta oglas iz šestdesetih vas
prepričuje, da je »sladkor lahko volja, ki jo potrebujete, da bi pojedli manj.«
Še eden iz šestdesetih. Zelo podoben.
Neverjetno, kaj so ljudem prodajali še desetletje pred zgornjim – v
petdesetih, ko so se veliki sladkorni lobiji tudi rodili. Tri žličke sladkorja
imajo manj kalorij kot eno kuhano jajce, zato boste sigurno ostali vitki. Pa ne
samo to; sladkor vam celo pomaga izgubiti odvečne kilograme!
Uživate dovolj sladkorja, da boste ostali vitki?
Ker smo se prejšnje desetletje naučili, da je sladkor super
energija, so ti oglasi iz šestdesetih popolnoma primerni. Otroci rabijo energijo
– za zajtrk, kosilo, večerjo in še trikrat vmes!
Sedemdeseta. Oh, ironija.
Zmaga! Smešen in žalosten obenem, pravtako iz sedemdesetih.
Resnično neverjetno! Če sladklor redi, zakaj so potem vsi otroci vitki? Am. Je mogoče zato, ker še niso imeli časa postati debeli? Čeprav se nam je v naslednjih nekaj desetletjih, verjetno ob izdatni pomoči fruktoznega sirupa, posrečilo doseči tudi takšno prelomnico – zdaj so tudi otroci debeli in bolni.
Tako. Američani nimajo samo velikih farmacevtskih in naftnih
lobijev, ki jim »ljubkovalno« rečejo Big Pharma in Big Oil. V začetku
petdesetih je nastal tudi Big Sugar – organizacija The Sugar Association, ki je
hitro začela z agresivno kampanjo. Danes je sladkorni lobi eden izmed močnih.
Ne samo v ameriki – podobne organizacije so izjemno vplivne širom planeta.
Oglasi za sladkor niso igrali samo na karto »jejte ga, ker
je okusen« – sporočilo so razširili še na »super energijo« in na tem mestu resnično
neverjetno »pomoč pri izgubi odvečne teže«. Urad za zdravila in hrano je kasneje
proizvajalce sicer prepričal, da najabsurdnejše oglase umakne, prepovedali pa jih niso nikoli. Zakaj? Od sredine
sedemdesetih si je bilo vse težje zatiskati oči – Američani so se sorazmerno z
naraščanjem uporabe predelanih sladil napihnili kot baloni na rojstnodnevni
zabavi, naraščati pa je začelo tudi število degenerativnih bolezni.
Čeprav nam je mogoče zdaj končno res jasno, da je predelan
sladkor, skozi inzulinsko odpornost in podobne mehanizme, skoraj edini krivec za marsikatero
bolezensko stanje in metabolni sindrom, je trajalo precej dolgo. Koliko
morbidno debelih in bolanih, celo mrtvih je bilo potrebno, preden je nekdo potegnil
glavo iz riti? Zdaj se smejemo butastim oglasom iz šestdesetih, istočasno pa nas
sodobne sorodnice velikega sladkornega lobija z lahkoto vodijo za nos. Zato ker
smo zaslepljeni s prepričanostjo v lastno sofisticiranost. Prepričani, da smo
neverjetno pametni, čeprav smo neumni in naivni – verjetno še bolj, kot naši neposredni
predniki. Velika podjetja, ki nas tako vodijo na povodcih, so nas prisilila, da
glave še enkrat zarinemo globoko v rit. Vsakič, ko se na zaslonu ali
oglaševalskem panoju zavrti oglas za takšen ali drugačen »polnovredni« sadni
jogurt ali škatlo kosmičev, iz vas delajo bedake.
Dovolj? Najbrž bi bilo sedaj na mestu, da dobro razmislimo. Koliko
predebelih in bolanih bomo potrebovali tokrat? Kdo bo moral spustiti dušo, da
bomo ponovno ugotovili da so nas spet hudo nategnili. Ker oglasi so praktično
enaki. Ni dovolj da še enkrat na hitrico potegnemo glavo na zrak, preden bo pod vplivom najnovejše oglaševalske fore spet potovala proti zadnjemu delu in potem naravnost v rit. Ko bo glava zunaj, moramo hitro začeti z njo še razmišljati. Nekako se potem moramo znebiti še arogance,
vasezagledanosti in občutka večrednosti, sicer se bodo čez petdeset let naši vnuki
smejali butastim oglasom za kosmiče ter podobne sladkorja polne kozlarije iz
leta dva tisoč in nekaj, medtem ko se bodo sami ponovno z glavami globoko v
svojih ritih, nadevali s takrat priljubljenimi hrani podobnimi smetmi. Potem se
bo vse skupaj ponovilo – njim se bodo smejali njihovi vnuki. Če seveda
človeštvo prej ne propade, ker smo resnično na dobri poti – ampak to je debata
za nek drug dan.
Da, vem. Moje tečnarjenje najbrž ne bo bistveno pomagalo,
ker bo verjetno potrebnih še precej milijard kilogramov odvečne maščobe in
milijonov srčnih napadov, preden se bomo spet kolektivno spomnili, da bi bilo dobro glave povleči na jasno. Vseeno, nekje moramo začeti. Če bom za časa življenja s
svojim jamranjem prepričal vsaj peščico ljudi, da začne razmišljati o tem, to
štejem za zmago. Nevem. Se res zdi tako za lase privlečeno, ko rečem, da ptičja
hrana zrnja in semen ni primerna za ljudi?
Do naslednjič!
Jejte hrano, bodite svobodni. Živite prvinsko!