petek, 13. marec 2015

O starševskih strategijah neke posebne opice.

Slišal sem, da »ni naravno«, če dva moška oz. dve ženski vzgajata otroka. Baje je nuklerna družina edina prava. Da samo »naravni« monogamni heteroseksualni par moškega in ženske lahko vzgoji zdravega otroka. Takšni so argumenti nasprotnikov »istospolne družine«, karkoli to že pomeni. Ker starševske strategije neke posebne opice že dolgo niso bile tako popularne in, ker mi je vsaj malo neudobno, ko kdo neupravičeno zlorablja »naravno«.  se bom spotaknil ob omenjena mita »naravnega monogamnega para in nuklearne družine«.


Čisto v štartu vam povem, da vzgojni običaji razvitih držav niso prav nič naravni – zahodnjak je navsezadnje samo posebna opica v ujetništvu. Nekoč smo že ugotavljali, da njegove buržoazne-judovsko-krščanske vrednote in življenjske navade nimajo čisto nič opraviti z naravnim. Še huje je, ko odgovore na ta vprašanja iščemo v pravljicah nekega antičnega puščavskega plemena – v domnevnih zapovedih, skoraj zagotovo namišljenega, muhastega in maščevalnega starca. Če nas zanima kako trop volkov naravno vzgaja svoje mladiče, nam čisto nič ne pomaga, če obiščemo živalski vrt, še manj pa, če odgovore iščemo v disneyevih pravljicah. To so neumnosti.

Samo ljudje prostoživeči, v svojem naravnem okolju, se parijo in potem vzgajajo svoje mladiče zares naravno. To ne bo branje za tiste, ki so prehitro užaljeni.


Monogamnost šmonogamnost.

Antropolog Kim Hill je nekoč spraševal pripadnike plemena Ache po njihovih očetih. 321 Achejev je trdilo, da ima 600 očetov. To bi bil matematični problem, če ne bi vedeli, da ima vsak Ache po njihovo VSAJ štirih:
- Miare je oče, ki je dal notri,
- Peroare je oče, ki je zmešal,
- Momboare je oče, ki je pomagal ven,
- Byukuare pa so vsi očetje, ki so prispevali "esenco". 

Namreč, mama hoče le najboljše za svojega otroka. Zato poiskuša nabrati »prispevek« najboljših lovcev, najboljših pripovedovalcev zgodb, najbolj duhovitih, najprijaznejših, najprivlačnejših, najmočnejših in tako naprej – v upanju, da bo njen zarod vsrkal esenco vsakega. Moški tudi ni jezen, ampak je hvaležen vsem bližnjim in prijateljem, ki so prispevali za močnejšega otroka in, ki bodo zato pomagali zanj tudi skrbeti. V osnovi podoben koncept najdemo pri velikem številu plemenskih skupnostih: Ache, Arawete, Bari, Canela, Cashinahua, Curripaco, Ese Eja, Kayapo, Kulina, Matis, Mehinaku, Piaroa, Piraha, Secoya, Siona, Warao, Yanomami in Ye'kwana so samo primeri južnoameriških plemen. Tako je povsod, tudi od Nove Gvineje do Afrike.

Antropolog Donald Pollock razlaga, kako Kulina verjamejo, da zarodek najprej nastaja iz nakopičenega semena (Kulina mu rečejo moško mleko), rojeni otrok pa po rojstvu raste s pomočjo ženskega (materinega) mleka. Pravi tudi, da katerakoli ženska lahko doji otroka. Čeprav gre ponavadi za skupino sester, ni nič nenavadnega niti, če otroka, da bi ga pomirila, medtem ko je mama zaposlena, poiskuša podojiti babica, čeprav več ne izloča mleka. Ko je Pollock nazadnje vprašal, če so vse te ostale ženske, ki so otroku s svojim »ženskim« mlekom pomagale rasti, tudi njegove mame, so mu odgovorili, da »je to več kot očitno«.


Dve mami sta boljši ne le od nobene, ampak tudi od ene!

Otroci brazilskih Piraha indijancev se pogosto potepajo po celi vasi, smatrajo, da so v sorodi z vsemi in odgovornost vseh vaščanov. Otroci perujski Yora indijancev polovico svojih obrokov zaužijejo pri drugih družinah.

Deljeno starševstvo je starodavno ljudsko prepričanje, ki je čisto v vsakem primeru do sedaj omogočilo razvoj efektivne družine, ter nudilo otrokom potrebno starševsko skrb in uspešno vzgojo v odraslo dobo. Plemenska skupnost, kljub odsotnosti spolno monogamne družinem, praktično ne pozna patologije v otrokovem razvoju. Zahodni antropologi so vedno znova presenečeni nad tem kako hitro vzcvetijo in kako brezhibne so družbene veščine otrok v tako povezanih skupnostih.

»Alloparenting« oziroma deljeno starševstvo, igra osrednjo vlogo pri naravni vzgoji človeških mladičev.  Deljeno starševstvo je pravilo in ne izjema! Tudi novorojenci Pigmejcev Aka in Efe so ga deležni takoj po rojstvu. Odrasli in starejši otroci ki se zberejo okoli ognja, si otroka podajajo, ga varujejo, poljubljajo, se igrajo z njim, mu pojejo in govorijo. V tem prvem obdobju svojega življenja otrok vsako uro povprečno osemkrat zamenja roke. Dojijo ga različne ženske.

Otroci plemena Dagara, v Burkini Faso, se svobodno potikajo od domovanja do domovanja. Prav vsak posameznik prispeva k vzgoji otrok, otroci pa pridobijo močan občutek pripadnosti in se nikoli ne počutijo neupoštevani. Dagara ne poznajo psiholoških problemov – normalno. Pri tem ne gre za idealizirano prakso enega afriškega plemena – to je standardna dinamika vaškega življenja po vsej podeželski afriki.


Očitno je, da danes t.i. "tradicionalne" vloge sploh niso tradicionalne – nuklearna družina je novodobna fora, stara mogoče 200 let, vzgojni uspehi pa so v najboljšem primeru mešani. Medtem pa plemenska skupnost že 200.000 let vzgaja brezhibne mladiče.

Dokler je skupnost "zdrava" in otroku nudi varnost ter ljubezen, njegov razvoj ni ogrožen. Dokler pleme deluje, ima zdrave mladiče. Ko plemenska skupnost propade, se pojavi patologija v razvoju in odraščanju. Čeprav biološka oče in mati igrata določene vloge, so te vedno manj pomembne kot vloga skupnosti. Že Darwin je pravilno predvideval, da barbarskim posameznikom« vez med materjo in otrokom ne pomeni niti približno toliko, kot njihova vez s skupnostjo.

Njegove domneve lahko danes potrdi vsak "vedenjski genetik": da so dejavniki, ki najmočneje vplivajo otrokov razvoj t.i. dejavniki »nedeljenega« okolja (non-shared environment), torej prijatelji in znanci, širša družina. Drug najpomembnejši dejavnik je dednost oziroma geni, in šele čisto na koncu, v primerjavi z ostalim samo pljunek v morje, dejavniki »deljenega« okolja (shared environment), torej starši oziroma najožja družina.

Nazadnje celo človeška biologija sama sporoča, da človeški mladič potrebuje več kot samo dva starša, ker je »drag (predvsem njegova velika glava)« in zahteva velik vložek. Prilagoditve, kot so »menopavza« in podobno, ki omogočajo preživetje daleč v postreprodukcijsko dobo, so skoraj sigurno »evolucijsko prilagodljive« zato, ker omogočijo starejšim posameznikom, da prispevajo k skrbi za mlade. Kljub temu, da žrtvujejo nekaj let razmnoževanja, je bil to »evolucijski uspeh« saj so takšni osebki imeli več genetsko sorodnih potomcev.


Igbo in Yoruba imajo lep pregovor: »Za vzgojo otroka, je potrebna cela vas«. Tanzanijski Sukuma pravijo, da »eno koleno ne vzgoji otroka«. »Ena roka ne zmore negovati otroka« pa je pregovor v Swahili.

Na kratko: Aktualizirano in prevedeno v prakso to pomeni, da bosta dva homoseksualca z dobro podporo skupnosti (staršev, sorodnikov, prijateljev in tako dalje) vzgojilna neprimerno bolj zdravega in srečnega otroka kot pa katerakoli "ata in mama", ki delata od "devetih do petih" pa potem še malo, vmes pa mogoče najameta varuško. Brez podpore širše družine in prijateljev pa par, neglede na spolno sestavo, čaka težko delo. Nekako tragikomično je, ko kdo kot »naravno« zagovarja zaprto nuklearno družino. Od skupnosti izolirana družina je točno tisto kar je narobe – zato pa imamo danes, ravno v času ko je zaprta nuklearna družina najvišja vrednota, največ problemov z vzgojo človeških mladičev. Če so samo družbeno nerodni in dneve zapravljajo pred računalnikom, ste lahko še veseli. Alternative so depresivni ali hiperaktivni. Bravo, nuklearna družina

Otroci rabijo varnost, veliko ljubezni in razumevanja, ter pozornost. Potrebujejo veliko raznovrstnost ljudi okrog sebe, veliko dobrih vzorov. To je naravno. Mi pa se ukvarjamo z bedarijami. Dve mami, dva očeta, ali pa oče in mama. Ni absolutno nobene razlike. Nujna je trdna vez s skupnostjo, z bližnjimi in prijatelji, ki bodo prispevali k otrokovi vzgoji in mu dali občutek pripadnosti.