petek, 31. oktober 2014

Resno Paleo: Prvo poglavje; Robovi Paleo sestavljanke, prvi del.

Paleovember je pravi čas za nadaljavanje serije Resno Paleo – za naslednjo inštalacijo in prvo poglavje. Po prejšnjem sicer ne bi smeli ostati pretirano zmedeni, ampak ne obsojam, če kdo je. Po uvodu bomo zato lepo zajeli sapo in sestavili robove(okvirje?) »človekove prehranske sestavljanke«. Vsak, ki je že kdaj držal kose sestavljanke v roki, zna, da je najpametneje najprej sestaviti robove. »Pametnotelefonski generaciji«, ki ne razumejo primerjave, se opravičujem – ampak, bodite prepričani, sestavljanka je resnična beseda – gre za igro potrpljenja(pravtako resnična beseda), vrsto uganke pri kateri se iz večih različnih posameznih delov, ki se ujemajo samo na določen način, sestavi v naprej določena, smiselna oblika. Manj trenutnega zadoščenja kot ciljanje prašičev z barvastimi ptiči na tablici sicer, ampak sestavljanka za razliko od tega zahteva vsaj približno funkcionalno opico. Preden preveč zaidem...


Robovi »človeške prehranske sestavljanke« bodo skupne lastnosti prehranskih vzorcev nabiralsko-lovskih skupin. To bo Paleo okvir in seznam temeljnih 10 značilnosti skupnih vsem nabiralsko-lovskim prehranskim načinom. Paleo okvirji bodo ubili tisti smešni »en sam način ne obstaja, v preteklosti so ljudstva jedla različno hrano, zato je paleo neumnost!«. Ne ga srat Ajnštajn. Tradicionalne skupine severnih evropejcev niso jedle banan in ananasov? Če iščemo množico živil, ki jih je jedla čisto vsaka skupina nabiralcev lovcev, nam resnično ne ostane prav dosti. Zato je seznam živil nesmiseln – sploh ko nas nek pametnjakovič potem še sooči z dejstvom, da so mamuti izumrli, zato prava paleo hrana ne obstaja. Ker, bravo, tega pa res nisem vedel. Ampak, če na podlagi arheoloških in zgodovinskih ter sodobnih antropoloških namigov preučimo veliko število načinov prehranjevanja nabiralcev-lovcev, dobimo nekakšen seznam vsem skupnih značilnosti. Tak seznam pa je že nekaj povsem drugega – veliko bolj uporaben pri določanju »paleosti« ene ali druge hrane in načrtovanju lastnega načina prehranjevanja, kot naprimer slaboutemeljeni »Jamski Janezov seznam prepovedanih živil« ali »Paleo Štefanove zapovedi o grešni hrani«.


Ja, tudi jaz bom podal poenostavljen seznam desetih. Juhu, neverjetno. Vse skupaj bo tudi super uporabno. Naslednjič, ko vam kdo poiskuša prodati še kakšno bedarijo, jo lahko filtrirate skozi teh 10 točk. To poglavje bo »izšlo« v dveh delih. Predvsem zato, ker je našim opičjim možganov neskončno lažje zbrati zadostno količino pozornosti za dva krajši teksta, kot za enega obširnega. Tukaj in zdaj torej od 1 do 5:

1. VSEJEDSTVO. Nikoli v zgodovini roda Homo ni obstajala skupina teh divjih nabiralsko-lovskih človečnjakov, ki ne bi bila vsejeda. Nikoli ni obstajala divja skupina, ki si ob neuspelem lovu, da bi oblažila lakoto, ne bi v usta zatlačila vsaj par zelenih listkov in še bolj sigurno ni nikoli obstajala skupina, ki ne bi za hrano ubijala živali. Človek je vedno nabiral užitne plodove iz celotnega drevesa življenja – vse tri domene življenja so človeška hrana. Ne samo kopenske in morske živali, rastline, glive, ampak tudi bakterije, drugi mikroorganizmi, pa še kaj bi se našlo. Na nek način je bilo obilje živalske hrane predpogoj in temeljno naši kognitivni revoluciji – za hrano ubite živali ter hranila, ki so jih s svojo smrtjo ponudila(esencialne maščobe, holesterol, vitamini, energija) so nas naredila »človeške«.

Po drugi strani je tudi »mit o mesojedem lovcu« samo neresnična pravljica, ker so nabiralci-lovci celo na najvišjih zemljepisnih širinah uživali raznoliko rastlinsko hrano. V ekstremnih pogojih, na severozahodu Aljaske, je Inuitsko pleme Inupiatov v okolju z nizko rastlinsko raznolikostjo in kratkim obdobjem rasti za hrano uporabljalo 40 različnih vrst rastlin. Nekoliko nižje so Čerokiji iz vzhodnih ZDA uživali čez 100 različnih vrst rastlin. Med nabiralci na rastlinstvu prijaznejših območjih pa je število preseglo 200 različnih vrst rastlin samo za hrano, neupoštevajoč rastline uporabljene kot zdravilna in druga zelišča.

V fosilnih, paleoantropoloških in antropoloških dokazih ni nobenega dvoma, da je vsejedstvo temeljno in opredeljujoče dejstvo človeškega stanja, naj bo to nekoč ali danes.


2. SUROVO IN KUHANO. Vedno so skupine nabiralcev-lovcev uživale kuhano in surovo hrano. Sapiens je sposobnost obvladovanja ognja podedoval od svojih prednikov in od takrat ogenj gori neprestano – na ognju temelji njihova varnost in okoli njega je spletena nabiralsko-lovska družbena mreža – prostor druženja, vir toplote in svetlobe, nenazadnje pa tudi vir hranil. Ogenj s svojo funkcijo kuhanja in pečenja, je človeku edinstven zunanji prebavni organ, ki naredi hrano lažje prebavljivo in hranila bolj dostopna – brez ognja ne bi bilo Sapiensa. Ob teh in dejstvih iz prejšnje točke so »pravljica o presnem veganu« in podobne res smešne.

Vseeno pa je tudi surova hrana zelo pomembna. Isti nabiralci-lovci so hrano vedno uživali tudi slabo kuhano in tudi naravnost surovo. Nekatera hranila ali naravnoprisotni encimi in probiotiki so toplotno občutljivi, zato ima tudi surova hrana svoje prednosti. Za rastlinsko hrano se seveda ne zdi nenavadno, saj najbrž, vsaj upam, vsi poznamo solato. Ampak preživetje nekaterih, predvsem v ekstremih živečih skupin divjih ljudi, je v določenih obdobjih, ko nekaterih hranil drugače ni na voljo, bilo odvisno od surove hrane. Meso, organi in maščobna tkiva ter koža morskih sesalcev so se surova, celo zamrznjena uživala najpogosteje za vitamin C in glikogen, ki sta toplotno zelo občutljiva.


3. RAZNOVRSTNOST RASTLIN. Naši predniki, še preden so postali Sapiens, so uživali raznovrstno paleto rastlin in živali, ter prepotovali ogromne razdalje, da bi nabrali njihove plodove in telesa. Raznovrstnost ni samo stvar preproste energetike, ampak zagotavljanja polnega spektra mikrohranil, ki omogočajo človekovo fizično in mentalno kompleksnost.

Okoli 100 različnih vrst rastlin za hrano, začimbe ali kot zdravilna zelišča uporabljajo celo skupine višjih zemljepisnih širin. Impresivno, glede na to, da se moramo danes v povprečni veleblagovnici prekleto potruditi, če želimo nabrati več kot 20 različnih vrst rastlin. Raznolikost in vrste rastlin so seveda odvisne od lokacije; geografske širine, nadmorske višine, temperature in vlage, prsti ter tako naprej – zelo različni sadeži, semena, gomolji, poganjki, listi, cvetovi in celo stročnice ter žita. Vedno so to divje oz. minimalno kultivirane rastline na katere se večina skupin vsaj v določenih obdobjih močno zanaša(beri: rastline so v določenih obdobjih ključne za preživetje). Število za hrano uporabljanih vrst rastlin je v subtropskih in tropskih regijah seveda višje kot v zmernih in še višjih zemljepisnih širinah.


4. RAZNOVRSTNOST ŽIVALI. Tako se ljudstvo !Kung iz Kalaharske polpuščave hrani s 365 različnimi vrstami živih bitij – od tega je rastlin 105 različnih vrst. Ostalih 260 vrst so različne živali iz te puščavske savane. In s tem smo pri raznolikosti živalske hrane. Živali, še posebno velike pašne črede, se skozi letne čase selijo po svojih migracijskih poteh čez širne in raznolike pokrajine – čez sezono se pasejo na raznovrstni hrani, praktično vsak dan na drugem pašniku, in v svojih tkivih ustvarijo bogato shrambo hranil – zaklad, ki ga nobena stacionarna rastlina ali žival ne more nakopičiti. Ko lovec požanje divjo žival, se lahko nahrani s to življenjsko zgodovino, shranjeno in nakopičeno v njenem telesu.  Zato so skupine divjih ljudi lovile raznoliko hrano – praktično kakršnokoli užitno meso, ki je bilo v njihovem življenjskem prostoru na voljo. Seveda odvisno od ekosistema – vse večje in manjše sesalce: kopitarje, zveri, glodavce, netopirje, krte in rovke, ježe, tenreke; vrsto ptic; plazilce: želve, kuščarje, kače, krokodile; kopenske mehkužce: polže; neverjetno število insektov(še danes poznamo okoli 1600 užitnih vrst); morske sesalce; morske plodove; rake, morske mehkužce in ribe.

Predvsem morska hrana in ribe, so posebno zanimivi. Tudi ribe, naprimer iz družine postrvi, vsako leto prepotujejo ogromne razdalje v iskanju hrane ali za razmnoževanje – medtem použijejo in nakopičijo raznoliko zbirko hranil, na prvi pogled sicer podobno kot kopenske pašne živali, v resnici pa zelo različno – ribja zbirka vsebuje mikrohranila, ki jih je v kopenski manj, jih primanjkuje ali pa jih sploh ni(naprimer obilen vir omega-3 maščob, ki mu noben kopenski ne seže do kolen). Na koncu pa verjetno tudi ni nepomembno, da je Sapiens najbrž edini človečnjak, ki se je ukvarjal z ribolovom – tudi edini, ki še ni izumrl.


5. OD NOSU DO REPA. Nabiralec-lovec vedno, brez izjeme uporabi celo žival; organe, maščobno in vezivno tkivo, mišično tkivo, kosti in kostni mozek, hrustanec, zarodek, in še kaj. Današnje nagnjenje k pretiranem uživanju mišičnega tkiva je nekakšen »novodobni fetiš« – piščančje prsi na tisoč in en način pa nekakšna mazohistična manifestacija tega. Zelo NEpaleo. Pusto meso je s hranili najbolj siromašen del živali – najbrž bi nekaj lahko povedali še o aminokislinskem neravnovesju ob zanašanju izključno na mišično tkivo za vir beljakovin; recimo preobilici metionina in pomanjkanju glicina. Babice imajo prav, kostna juha je res super zdrava in naenkrat je tudi jasno, zakaj so rebrca tako okusna, medtem ko ima pusto meso praktično okus in teksturo žagovine. Hranila in energija so okusni.


S peto točko bomo zaokrožili prvi del tega poglavja. Robove paleo sestavljanke bomo dokončali v drugem delu prvega poglavja, kjer se bomo posvetili ostalim petim skupnim značilnostim. V kratkem.