sreda, 03. september 2014

Moj drobiž o GMO.

Zazdelo se mi je, da moram pojasniti, zakaj ne maram genetsko modificiranih organizmov(GMO). Ko rečem, da ne maram GMO, je to precej poenostavljeno in nenatančno – ni čudno, da me imajo ljudje za »zmešanega luddita« in v resnici je moje mnenje o tej temi precej bolj zapleteno.


Debata od genetski modifikaciji na splošno je zelo zapletena. Mislim, vsak od nas je genetsko modificiran najbrž, če sta se njegova oče in mama prostovoljno izbrala pariti eden z drugim. Ker genetsko modificiran organizem je vsak organizem, katerega genetski material je bil vplivan z eno od tehnik genetskega inženiringa – in kaj je »izbira paritvenega partnerja«, če ni ena najosnovnejših oblik genetskega inženiringa. Tvoja starša sta te vsajpodzavestno želela genetsko modificirati, da boš tudi ti deloma tako sposoben oz. sposobna kot onadva. No, šalo na stran.


Genetska modifikacija je manipuliranje z genetskim materialom – ko se nekdo bolj ali manj zaveda, da z določeno tehniko lahko vpliva na genetski material naslednje generacije in se tega tudi poslužuje. Obstaja nekaj res najenostavnejših tehnik, torej takšnih, ki jih uporabijo starši, ko želijo zaploditi potomce z najboljšim možnim genotipom – najbrž podzavestno, pa o tem zdaj ne bom izgubljal besed, ker se vsak o evolucijski prsihologiji in paritvenem vedenju lahko pouči v svojem prostem času. Potem obstaja tudi nekaj kompleksnejših tehnik modifikacije, naprimer preprosta izbira organizmov z določenimi lastnostmi, kultiviranje rastlin in vzreja živali, ki jo človeštvo uporablja že nekaj tisoč let odkar se ukvarja s kmetijstvom – ker ne, takšne debele lubenice nikoli prej niso rasle v divjini. In na koncu, obstaja nekaj precej sofisticiranih tehnik, takšnih, ki jih brez kompleksnega znanja in pomoči laboratorijev ne moremo izvajati – naprimer ciljnega vstavljanja genov ene vrste v drugo. Ja, zelo sem poenostavil in obstaja vrsta kompliciranih metod, ampak v namene tega zapisa je takšna razlaga dovolj. Če se malo pošalim lahko s takšno tehniko parimo tudi paradižnik in ribo. Temu načeloma rečemo horizontalni prenos genov ali transgenska modifikacija in spet bi se lahko prepirali, da to ni najboljša in popolnoma natančna razlaga, ampak v namene tega zapisa ponovno več kot zadostuje. Te sofisticirane tehnike so tiste, ki povprečnežu danes poosebljajo besedno zvezo Genetsko modificirani organizem. Mislim, parjenje paradižnika in ribe si je skoraj nemogoče predstavljati, ne samo da nimata niti približno iste vodovodne napeljave, če veste kaj mislim, ampak ne spadata niti v isto biološko kraljestvo. Nenaravno in sploh ni čudno, da pri marsikomu vzbuja vsaj nelagodje, če že ne naravnost zgražanja. Kakorkoli, samo zato ker nekaj »ni naravno«, še ne pomeni, da je slabo. In obratno, ker je navsezadnje tudi cianid naraven.


V debato o GMO se ne vtikam pogosto, ker se mi načeloma ne zdi vredno. Večinoma so takšne debate popolna izguba časa – ker imamo na eni strani nasprotnike, ki so pogosto res smešni hipiji in teoretiki zarot, ki tako ali tako nimajo pojma, na drugi strani pa zagovornike, ponavadi pretirano arogantno »znanstveno« množico, strokovnjake in akademijo, ki imajo vedno prav in nikoli ne priznajo svojih napak, čeprav roko na srce, o marsičem nimajo pojma in pogosto vasezaverovani kvasijo neumnosti. Zato najpogosteje samo zamahnem z roko; če imam nekaj odvečne energije, rečem da načeloma ne maram GMO; če sem posebej dobre volje, pa se nekoliko podrobneje pojasnim, da se mi transgenska tehnologija zdi nepredvidljiva in nevarna, ker jo je precej enostavno izkoristiti v ne tako zelo altruistične namene. Ampak potem velikokrat razmišljam, kako zelo ne maram površnega razmišljanja in da res izpadem kot en zmešan ludit, če tako izrazim svoje stališče. Tudi, da me jezi, ko nekdo v debati povleče karto »x je zloben« in argumentira z »zato ker je nenaravno«. Jaz pa v tem primeru delam točno to.


Zakaj torej ne maram transgenske tehnologije, če pa je genetska modifikacija v osnovi nekaj najbolj normalnega? Celo če vemo, da se tehnologija lahko uporabljala za povečanje pridelka, kar pomeni, da naj bi nam omogočala nahraniti večje število ljudi – čeprav bi lahko razvili posebno zanimivo debato o tem če je to dobro ali slabo in če je dejansko pridelek res kaj pride večji. Marsikdo potem mogoče misli, da so moji zadržki politični oz. ideološki – ker korporacije poiskušajo s patenti, ustvarjajo samo na določena kemična sredstva odporne organizme in organizme, ki lastnosti ne prenašajo na naslednjo generacijo oz. živijo samo eno generacijo, ter se nasplošno pač poslužujejo izkoriščevalskih metod, s katerimi za lastni zaslužek, pohlepno in brez razlikovanja uničujejo celotne skupnosti ter okolje. Ampak roko na srce, za to ni kriva transgenska tehnologija. Kriv je pohlep tistih, ki jo tako uporabljajo. Res je vse skupaj vsekakor moralno sporno, toda razlogi za moje skrbi tičijo v biokemiji rastlin. 


Rastline svojim plenilcem načeloma ne morejo pobegniti, ker so se tam nekje v Silurju ali malce kasneje, pred 400 milioni let približno, v Paleozoiku, odločile, da bodo pognale korenine. V namene zaščite pred škodljivci, ki jih hočejo pojesti, ponavadi plesnimi, glivami, insekti pa tudi večjimi rastlinojedi, so zato razvile različne drugačne metode. Ena izmed teh je kemična obramba. Rastline so prave biokemične tovarne, ki v obrambi pred škodljivci proizvajajo: (1)toksine, (2)hormonske disruptorje, (3)zaviralce prebave in (4)semiokemikalije. Razen v primeru semiokemikalij, ki so za razliko od ostalih samo nek kemični klic na pomoč, gre za substance, ki poškodujejo metabolizem ali strukturo tistega, ki se odloči rastlino zaužiti. Poznamo več različnih vrst toksinov, z različnimi učinki; vplivajo na živčni sistem, dihanje, hormone, onemogočijo prebavne encime, poškodujejo prebavni trakt in tako veselo naprej.


Naprimer Velika trobelika, Cicuta virosa, ki raste pri nas – en grižljaj koreninice odraslega človeka povozi do smrti v roku ene ure, 230 miligramov njenega cicutoksina pa ubije konja. Ali pa Pikasti mišjak na mediteranu, Conium maculatum, ima na svoji steni znano trofejo, Sokrata, ki so ga usmrtili s pomočjo te rastline – strupeni so vsi deli in že 100 miligramov toksina, alkaloida koniina, kar je prevedeno v prakso nekje 6 listov, pobije odraslega človeka. Ampak kot sem že omenil, učinki so različni in veliko jih deluje precej počasneje – nimajo takojšnjega izrazitega učinka, ampak jih opazimo samo skozi nekaj generacij. Naprimer tiste, ki onemogočajo prebavo ali poškodujejo prebavni sistem – rastlinojedu, ki se odloči hraniti s takšno rastlino zavirajo rast in dober razvoj, zato je posledično manj reproduktivno uspešen in vsi vemo kakšne so evolucijske posledice. Organizem, ki se nahrani s strupeno rastlino ima manj potomcev kot tisti, ki se strupene rastline izogiba. Čeprav gre za pradavne molekule, ki se primarno sigurno niso razvile kot obramba pred večjimi rastlinojedi, še manj pa sesalci, ampak kot obramba pred insekti ali celo nam še manj sorodnimi patogeni, glivicami in plesnimi, imajo na človeško telo praktično enak učinek. Te substance delujejo na celičnem nivoju – in na celičnem nivoju ni bistvene razlike niti med glivico in človekom, kaj šele insektom in človekom.


In potem, v paleo vodah znani nepridipravi, lektini. Lektini zavirajo rast glivic in bakterij – primarno so obramba pred patogeni. Toda lektini imajo močan učinek in so več kot dostojna obramba ne samo pred insekti, ampak tudi pred večjimi živalmi. Pšenični lektin, Aglutinin pšeničnih kalčkov(Wheat Germ Agglutinin, WGA) je precej potenten in dokazano poškoduje prebavni trakt podgan od koder se prebije v sistemski krvni obtok – tujek v krvnem obtoku pa ni tako zelo dobra stvar. Podobno WGA vpliva na epitelij človeškega prebavnega trakta in najbrž povzroča nezanemarljiv vnetni odziv.


Zelo zanimivi so še disruptorji hormonov. Skupina obrambnih kemikalij rastlin, ki posnemajo delovanje hormonov rastlinojedcev. Fitoekdisteroidi so ena skupina takšnih kemikalij, ki pokvarijo proces metamorfoze pri insektih – zato ubogi ličinki, ki je odraščala na  Plazečem skrečniku, Ajuga reptans, med preobrazbo zrastejo tri glave. To seveda ni dobra stvar, ker reproduktivni uspeh takšnega pohabljenega organizma ni zavidanja vreden. Razvojni vzorci temeljijo na točno določenem hormonskem ravnovesju, porušeno hormonsko ravnovesje pa seveda ne omogoča zdravega razvoja. Pa ni samo razvoj, ampak metabolizem in delovanje organizma na splošno, tudi odraslega, ki je odvisen od hormonskega ravnovesja. Izoflavoni so obrambni fitoestrogeni in super obramba, prvovrstni fungicidi, torej obramba pred glivičnimi obolenji, naprimer ožigom ter precej dobri insekticidi. Genistein, fitoestrogen iz soje, je prekleto podoben tudi našemu Estradiolu in na nivoju receptorjev telo sesalcev med njima seveda ne razlikuje – že od začetka dvajsetega stoletja vemo, da paša na zaplatah z rastlinami bogatimi z izoflavoni uniči reproduktivno zdravje živine. Čeprav si mnogi zatiskajo oči, ni pri človeku nič drugače – izoflavoni kvarijo reproduktivno zdravje, kvaliteto sperme, zmanjšajo motilnost sperme in vplivajo na hormonsko ravnovesje. Rastlina se obrani, ker napadalčevi samci postanejo poženščeni in neplodni, samice pa rakaste in neplodne. Genialno. Če je kdo v prejšnji povedi razbral kakšne podobnosti s trenutno trajektorijo zahodne potrošniške družbe, bravo. Je možno, da zato, ker požremo preveč neužitnih rastlin?


Kakorkoli, na srečo se je človeštvo skozi tisočletja razvoja naučilo prepoznavati rastline – to je neverjetno obširna in kompleksna baza nabiranja in priprave rastlin. Tekom stotih, tisočih generacij, skozi proces »poiskusov in napak«. Zelo poenostavljeno; tisti, ki so izbirali užitne rastline in tisti, ki so neužitne ustrezno obdelali, so imeli več potomcev. To ni bila samo evolucija kot jo poznamo iz biologije – to je bila kulturna evolucija. Ne morem opisati z besedami, kako zelo dragoceno je to znanje – nekateri so dobesedno umrli zanj.


Če želimo ubiti čredo krav, jih lahko zapremo v ogrado z želodom. Velika količina tanina oz. čreslovin v želodih rani prebavni trakt in poškoduje ledvice, ob večji dozi pa ledvice odpovedo in krava umre. Ampak mnogi nabiralci lovci so uporabljali želod za hrano tudi v večjih količinah, ker so se jih naučili ustrezno obdelati – tradicionalno so jih več tednov s pomočjo posebne košare namakali v tekočem potoku, če pa ni bilo dostopne tekoče vode, so uporabljali posebno posodo v kateri so jih namakali, vsakih nekaj ur zamenjali vodo in dodajali pepel. »Poskusi in napake« – koliko jih je umrlo, preden so izpopolnili postopek? Takšno razmišljanje me navdaja z neskončno hvaležnostjo in spoštovanjem, ko se učim tradicionalnih veščin nabiranja in priprave hrane.


Če so vas starši naučili, da je paradižnik užiten ste jim lahko hvaležni. Ampak v resnici, danes ne morete biti prepričani. Od leta 2011 poznamo modificirani paradižnik, ki izraža WGA gen. Ja, to je paradižnik z »naravnim inseticidom«. Pomoje je to »strupeni paradižnik«, ampak insekti in patogeni nepridipravi kmetijstvu načeloma prinašajo velike izgube, zato bo marsikdo rekel, da je to »dobičkonosni paradižnik«. WGA je tisti lektin, ki uniči epitelij prebavnega trakta – insekt umre, ker mu razpadejo prebavila, paradižnik pa uspeva. Takšen paradižnik daje seveda večji pridelek, ker gre vsak škodljivec, ki se ga upa dotakniti, nemudoma rakom žvižgat. To je vse lepo in prav dokler ga uživajo izključno insekti, ampak načeloma paradižnika ne gojimo za hrano insektom. In tako. Zato ne maram transgenske tehnologije in zato rečem, da ne maram GMO! Ker nimam pojma, če je transgensko modificirana rastlina užitna ali ni užitna.


Naše poznavanje fitokemikalij in njihovih učinkov na človeški organizem je daleč od popolnega. Na tem področju je toliko megle in interesnih skupin, da sploh ni čudno. Ob dveh košarah paradižnika namesto ene si sicer lahko zatiskamo oči da je to dobro, ampak kaj mi to pomaga, če mi zaradi paradižnikove mezge razpade črevo? Če še malo karikiram; izogibam se soje in podobnih svinjarij, ker nočem da mi zrastejo prsi, ker želim ohraniti močno erekcijo in ker na splošno nočem postati emaskulirana jokica. Ampak kdo mi garantira, da se ne bo en klepec čez čas spomnil, da bi bilo v obrambo pred plesnijo v paradižniku ali neki drugi zelenjavi neverjetno dobičkonosno aktivirati še kak šop genov za fitoestrogen. Tudi ako je na gajbi paprike označen GMO, mi to en drek pomaga, če ni zraven priložena še lepa nepristranska brošura(ja, itak), ki natančno razloži genotip. Na koncu pa mi tudi to ne pove vsega in bom moral brskati še po študijah in ugotovavljati kako ta najnovejši gen funkcionira in če je rastlina v resnici užitna ali pa samo dobičkonosna in mi bo zaradi nje zgnil želodec ali odpadla jajca. Ampak hej, večji donos in večji zaslužek. Jih en drek briga za moj želodec in jajca.


Se mi zdi, da nismo preveč pametni in precej arogantni, ko se igramo z rastlinsko kemijo, kljub površnemu in polovičarskemu poznavanju njenih učinkov na človeški organizem. Če dodam še vso politiko, pohlep in ostale svinjarije, ki vedno spremljajo vse povezano z velikim kmetijstvom in prehransko industrijo, ne rabim drugih argumentov proti.