sobota, 01. november 2014

Resno Paleo: Prvo poglavje; Robovi Paleo sestavljanke, drugi del.


Tukaj je drug del in zaključek prvega poglavja Resno Paleo. Brez nepotrebnega izgubljanja časa in finega uvoda, od 6 do 10:

6. PREDELAVA IN PRIPRAVA. Predvsem rastline, divje pogosteje kot njihove gojene sorodnice, vsebujejo različne substance, tudi takšne, ki našim prebavilom ali biokemiji niso najbolj naklonjene. Obvladovanje različnih tehnik obdelave in priprave hrane; za zmanjšanje vsebnosti toksinov, odstranjevanje in deaktivacijo zaviralcev prebave, sproženje razgradnje hrane za izboljšanje prebavljivosti in razpoložljivosti hranil, so torej temeljna veščina nabiralskega načina življenja. Tehnike predelave in priprave hrane moramo spoštovati kot najdragocenejšo zapuščino naših prednikov – nekatere tehnike so izjemno zapletene in skoraj neverjetno se zdi, da so se jih skupine ljudi brez sodobne znanosti in tehnologije naučile uporabljati. Znani so primeri, ko je takšno znanje skupinam nabiralcev ne samo omogočilo preživetje, ampak so celo sicer neužitne rastline uporabljale kot temeljno živilo. V osnovi gre za kuhanje, sušenje, namakanje, izcejanje, redčenje in fermentacijo




7. CIKLIČNOST(SEZONSKOST IN VMESNO POMANJKANJE). Izjemno pomembna lastnost vseh nabiralsko lovskih načinov je cikličnost, najpomembnejša sezonska. Sezonskost je do neke mere seveda vezana na lokalnost. Ampak ta je manj pomembna, ker tradicionalne divje skupine niso živele sedeče, zato lokalno pri njih lahko pomeni nekaj povsem drugega kot pri nas – ponavadi ogromen kos zemeljske površine. Ko je sezona nekega sadeža oz. rastlin na splošno na nekem območju v zatonu, se skupina nabiralcev enostavno premakne, načeloma na območje z zmernejšim in rastlinstvu prijaznejšim podnebjem. Zanimivo se mi zdi, kako razni »paleo guruji« očitno pozabiljajo, da so ljudje nekoč celo uporabljali svoj par nog.

Vseeno je sezonskost zelo pomembna in ji le redki posvečajo pozornost. Tradicionalna ljudstva so jedla sezonsko in večina živil ni bila dostopna skozi celo leto, tudi če so premaknili tabor – naprimer jajc ali sladkih sadežev v določenem obdobju pač ni in tudi nomadski način življenja ima svoje omejitve, ker ko se sezona malin pri nas konča, jih najbrž ne boste šli nabirat v Čile. Izjema so predelana in predpripravljena živila, ki jih je mogoče shraniti in so se uživala skozi večino leta – ponavadi sušena ali drugače konzervirana semena inplodovi. Določene skupine so imele dostop do raznolike rastlinske hrane skozi celo leto, medtem ko so bile druge bolj omejene, zato so se vsaj v obdobjih v veliki meri zanašala na živalsko hrano. Sezonskost je tudi omejila potencialne škodljive učinke prekomernega uživanja določenih živil, predvsem rastlin – nekdo je že govoril o cikliranju z vnosom antioksidantov ter drugih rastlinskih substanc, pa tudi o xenohormezi in še marsičem nismo ravno prepričani. Mogoče bi tudi z alergijami in raznimi netolerancami imeli na splošno manj problemov, če bi tu in tam oddahnili od določene hrane – nevem, samo razmišljam.

Ne samo skozi letne čase, tudi čez krajša obdobja hrana ni bila konstantno na voljo. Značilna so obdobja obilja in obdobja pomanjkanja. S tem sploh ne mislim stradanja, celodnevnih postov ali »očiščevalnih diet« – hrane je bilo v neokrnjeni divji deželi večinoma več kot dovolj. Bolj gre za to, da nenadnih izbruhov lakote(ki so tako ali tako prej znak pokvarjenega metabolizma kot zdrav pojav) ne rešujejo s takojšnjim urgentnim odpiranjem vrečke čipsa, da jih ne skrbi za »nihanje krvnega sladkorja« in da krvnega sladkorja tudi ne vzdržujejo z »majhnimi in pogostimi obroki čez cel dan«, ter da ne zajtrkujejo v postelji, ker navsezadnje nimajo hladilnika ali shrambe in je potrebno, če od včerajšnje večerje ni ostal kak osmojen gomolj, hrano najprej vsaj nabrati ali ujeti.


8. MAŠČOBE. Živalske maščobe so v divjini izjemno spoštovane in pomemben vir hranil. Nabiralci-lovci ne poznajo družbenega strahu pred maščobami. Kljub temu, da se živalskih maščob ne izogibajo, ne poznajo niti epidemij srčnožilnih in degenerativnih bolezni, katerih pojavnost jim neumni zahodnjak danes še vedno vztrajno pripisuje. Najpomembnejšo vlogo v nabiralsko-lovski prehrani imajo dobre nasičene in mononenasičene maščobe, razmerje ravno dovoljšnega vnosa polinenasičenih omega-3 in omega-6 maščobnih kislin pa je uravnoteženo pri razmerju 1:1 do 1:3 v korist omega-6 – vse to je z divjo hrano z lahkoto zagotoviti.

Skupen, absolutni vnos neobstojnih polinenasičenih maščob  je veliko manjši kot pri sodobnem zahodnjaku, vnos pokvarjenih maščob pa praktično neobstoječ – kar sploh ni čudno, saj so predelana rastlinska olja in podobne svinjarije čisto sodobni potrošniški izum. Tudi ko so se rastlinske maščobe uživale, je bilo to skoraj vedno s celo hrano, tako da so bile slaboobstojne rastlinske maščobe pred oksidacijo zaradi izpostavljenosti kisiku, svetlobi ali višji temperaturi, zaščitene z naravno prisotnimi antioksidanti in z lupino ali v sadežu.

Na maščobah po nepotrebnem ne nameravam tratiti besed. Slanina je tako ali tako eden izmed članov »paleo panteona« in tega mastnega prašiča smo tudi že dolgo tega pretepli do smrti, zato res nima smisla ponovno udarjati po njem.


9. SLADKORJI. Pri prejšnji točki je »paleo množica« sigurno na veliko kimala in v znak strinjanja načenjala slanino. No, zdaj pa je na vrsti čisto druga »konzerva črvov« – sladkorji, enostavni ogljikovi hidrati, fruktoza in podobne »paleokletne« besede. Medtem ko paleo inkvizicija postavlja grmado, se bomo vsi prisebni posvetovali z antropološkimi dejstvi.

Da nabiralci-lovci niso uživali sladil je samo debela laž. Primere najdemo praktično povsod – naprimer javorjev rastlinski sok v severni ameriki, med kjerkoli je na voljo in kopica drugih sladil po celem svetu. Za nabiranje kot tudi predelavo so uporabljali različne tehnike – iz javorjevega soka so z uporabo teh tehnik pridobili koncentriran javorjev sladkor. Tudi nabiralci medu uporabljajo bolj ali manj zapletene tehnike; čebele odganjajo z dimom, označujejo drevesa, pri iskanju čebelnjakov sodelujejo s pticami in skrbijo za trajnost nabiranja.


Naslednji pogosti argument je, da so sladila uživali redko. No, tudi to ne drži. Ameriški indijanci so se prisesali na vsak dovolj velik javor, koncentriran javorjev sladkor pa se brez težav shrani skozi celo leto. Tudi na drugi strani luže je sladilo, med, daleč najljubša in najbolj spoštovana hrana prav vsakega Hadzabeja – moški ni pravi moški, če ne zna nabrati medu za svojo družino. Med vlažnim obdobjem med cele mesece predstavlja 50-80% dnevnega vnosa – ostalo pa baobab, jagodičevje in korenine(še več cukra). 1000-3000kcal denvno samo iz meda. Prosim, jih bo kdo opozoril, da to pa res ni paleo? Na vrhuncu sezone so Hadza za približno dva tedna skoraj 100% vegetarjanci(tu in tam kak čriček, plus tiste ličinke v medu), ker so živali zelo razpršene in je veliko učinkoviteje nabirati sladke rastline in med, preostanek dneva pa ležati v senci. No, preden se kdo vtakne v »paleost« Hadzabejev – so nabiralci-lovci, ki od vekomaj živijo tam kjer je Sapiens nastal, praktično v zibeljki človeštva – trenutno NE obstaja, in vprašanje če kdaj sploh je obstajala, »bolj paleo« skupina ljudi. Sploh pa niso edini: če hočete še kakšen primer, tudi Mbuti pigmejci gojijo skoraj identične navade – 80% energetskega vnosa med dvomesečnim vlažnim obdobjem. »Drevesni med« so na veliko konzumirala tudi azijska ljudstva, medtem ko so v Indiji že veliko pred prihodom zahodne civilizacije za koncentriran vir sladkorja uporabljali dobro znani sladkorni trs – drevesni sokovi v amerikah, med od antarktika do pacifika in vse ostalo nekje vmes. Enostavni sladkorji so pravilo in niti slučajno izjema nabiralsko-lovskega načina življenja. Nekdo si je celo drznil postaviti hipotezo, da so koncentrirani viri glukoze, predvsem medu in škrobnatih gomoljev, prispevali levji delež v evoluciji naših velikih možganov. »Divja sladila« so cela, »funkcionalna« hrana – niso samo vir energije v obliki glukoze, ampak vsebujejo še encime, beljakovine, sledove mineralov, flavonoide in druge polifenole. Imamo precej dokazov o edinstvenih koristnih fizioloških odzivih na uživanje medu – antibakterijskih, protivnetnih in prebiotičnih.


No, na koncu bi rad še povdaril, kako ni bistvena samo razlika med »divjimi sladili« in rafiniranim cukrom v pakirani svinjariji, piškotkih in torticah ali bog ne daj, raztopljnim v vodi, samo v fiziološkem odzivu; telesni biokemiji in hormonskem odzivu, ampak da je ključna tudi psihologija, torej naš odnos do sladila oz. hrane na splošno – zato »paleo tortice in piškoti« kljub uporabljenim »paleo sestavinam« niti slučajno niso čisto nedolži. Tukaj se boste morali resno dobro analizirati in ugotoviti kaj poiskušate s »paleo specjalitetami in sladicami« ter podobnimi podvigi sploh doseči. Moje mnenje je, da »paleosti« neke hrane ne moremo določiti samo na podlagi uporabljenih »dovoljenih ali nedovoljenih« sestavin, ampak na podlagi našega razmerja s hrano – ne samo kako hrana vpliva na naše telo, tudi ne samo kako vpliva na naše misli, ampak kako dobro mi poznamo hrano, ter kako mi z našimi izbirami vplivamo na okolico, skupnost ter na hrano, okolje in ekosistem iz katerega prihaja ter na naravo na splošno. Ker razmerje je dvosmerno cesto. Enosmerna cesta se imenuje izkoriščanje. Nobena hrana ni paleo, dokler ni naše razmerje z njo paleo. Ampak to je že materjal za naslednji zapis – to bo naslednji sloj sestavljanke, ki sledi ko dokončamo robove.


10. SOL. Čeprav nekateri »paleo avtorji« zatrjujejo, da nabiralci-lovci niso dodajali soli k hrani, to ne drži. Nerafinirana sol je bila uporabljana. Uporabe ne zasledimo samo pri skupinah, ki so se gibale v bližini obmorskih regij, ampak tudi pri tistih v notranjosti kontinentov. Poznali so različne tehnike za pridobivanje natrijevega klorida in drugih mineralov – znali so jih izluščiti iz kamnin, iz navadnih in slanih izvirov s pomočjo namenskih posod in izhlapevanjem vode, imeli so posebni sistem za pridobivanje iz s soljo impregniranega peska s katerim so ločili sol in pesek s pomočjo vode in toplote, zelo pogosto so zažigali določene rastline, da so dobili slan pepel ali pa so hrani halofite(slanuše, slanoljubne rastline) dodajali kar tako. Sol je imela pomembno vlogo celo v mitologiji nekaterih skupin – ustno izročilo Malisitov, domorodcev doline Reke Svetega Johna, govori zgodbo o enem izmed najmočnejših pripadnikov plemena, ki je prepotoval ogromno razdaljo vzdolž reke, čez ozemlja sosednjih plemen, da bi prišel do morja – zgodba na koncu razlaga o različnih načinih pridobivanja soli iz morja.


Z 10. točko zaokrožujem prvo poglavje Resno Paleo in zaključujem robove »človekove prehranske sestavljanke«. Če ima vsaka žival svojo naravno prehrano s katero se hrani v divjini, v svojem naravnem okolju, potem teh 10. temeljev nabiralsko-lovske prehrane pomeni naravno človeško prehrano. Vse kar je izven okvirjev, je »novodobna fora« in ni naravna človeška hrana  ampak hej, v živalskem vrtu živali pač ni mogoče vedno nahraniti kot v divjini  kaj šele žival v industrijskem obratu.

petek, 31. oktober 2014

Resno Paleo: Prvo poglavje; Robovi Paleo sestavljanke, prvi del.

Paleovember je pravi čas za nadaljavanje serije Resno Paleo – za naslednjo inštalacijo in prvo poglavje. Po prejšnjem sicer ne bi smeli ostati pretirano zmedeni, ampak ne obsojam, če kdo je. Po uvodu bomo zato lepo zajeli sapo in sestavili robove(okvirje?) »človekove prehranske sestavljanke«. Vsak, ki je že kdaj držal kose sestavljanke v roki, zna, da je najpametneje najprej sestaviti robove. »Pametnotelefonski generaciji«, ki ne razumejo primerjave, se opravičujem – ampak, bodite prepričani, sestavljanka je resnična beseda – gre za igro potrpljenja(pravtako resnična beseda), vrsto uganke pri kateri se iz večih različnih posameznih delov, ki se ujemajo samo na določen način, sestavi v naprej določena, smiselna oblika. Manj trenutnega zadoščenja kot ciljanje prašičev z barvastimi ptiči na tablici sicer, ampak sestavljanka za razliko od tega zahteva vsaj približno funkcionalno opico. Preden preveč zaidem...


Robovi »človeške prehranske sestavljanke« bodo skupne lastnosti prehranskih vzorcev nabiralsko-lovskih skupin. To bo Paleo okvir in seznam temeljnih 10 značilnosti skupnih vsem nabiralsko-lovskim prehranskim načinom. Paleo okvirji bodo ubili tisti smešni »en sam način ne obstaja, v preteklosti so ljudstva jedla različno hrano, zato je paleo neumnost!«. Ne ga srat Ajnštajn. Tradicionalne skupine severnih evropejcev niso jedle banan in ananasov? Če iščemo množico živil, ki jih je jedla čisto vsaka skupina nabiralcev lovcev, nam resnično ne ostane prav dosti. Zato je seznam živil nesmiseln – sploh ko nas nek pametnjakovič potem še sooči z dejstvom, da so mamuti izumrli, zato prava paleo hrana ne obstaja. Ker, bravo, tega pa res nisem vedel. Ampak, če na podlagi arheoloških in zgodovinskih ter sodobnih antropoloških namigov preučimo veliko število načinov prehranjevanja nabiralcev-lovcev, dobimo nekakšen seznam vsem skupnih značilnosti. Tak seznam pa je že nekaj povsem drugega – veliko bolj uporaben pri določanju »paleosti« ene ali druge hrane in načrtovanju lastnega načina prehranjevanja, kot naprimer slaboutemeljeni »Jamski Janezov seznam prepovedanih živil« ali »Paleo Štefanove zapovedi o grešni hrani«.


Ja, tudi jaz bom podal poenostavljen seznam desetih. Juhu, neverjetno. Vse skupaj bo tudi super uporabno. Naslednjič, ko vam kdo poiskuša prodati še kakšno bedarijo, jo lahko filtrirate skozi teh 10 točk. To poglavje bo »izšlo« v dveh delih. Predvsem zato, ker je našim opičjim možganov neskončno lažje zbrati zadostno količino pozornosti za dva krajši teksta, kot za enega obširnega. Tukaj in zdaj torej od 1 do 5:

1. VSEJEDSTVO. Nikoli v zgodovini roda Homo ni obstajala skupina teh divjih nabiralsko-lovskih človečnjakov, ki ne bi bila vsejeda. Nikoli ni obstajala divja skupina, ki si ob neuspelem lovu, da bi oblažila lakoto, ne bi v usta zatlačila vsaj par zelenih listkov in še bolj sigurno ni nikoli obstajala skupina, ki ne bi za hrano ubijala živali. Človek je vedno nabiral užitne plodove iz celotnega drevesa življenja – vse tri domene življenja so človeška hrana. Ne samo kopenske in morske živali, rastline, glive, ampak tudi bakterije, drugi mikroorganizmi, pa še kaj bi se našlo. Na nek način je bilo obilje živalske hrane predpogoj in temeljno naši kognitivni revoluciji – za hrano ubite živali ter hranila, ki so jih s svojo smrtjo ponudila(esencialne maščobe, holesterol, vitamini, energija) so nas naredila »človeške«.

Po drugi strani je tudi »mit o mesojedem lovcu« samo neresnična pravljica, ker so nabiralci-lovci celo na najvišjih zemljepisnih širinah uživali raznoliko rastlinsko hrano. V ekstremnih pogojih, na severozahodu Aljaske, je Inuitsko pleme Inupiatov v okolju z nizko rastlinsko raznolikostjo in kratkim obdobjem rasti za hrano uporabljalo 40 različnih vrst rastlin. Nekoliko nižje so Čerokiji iz vzhodnih ZDA uživali čez 100 različnih vrst rastlin. Med nabiralci na rastlinstvu prijaznejših območjih pa je število preseglo 200 različnih vrst rastlin samo za hrano, neupoštevajoč rastline uporabljene kot zdravilna in druga zelišča.

V fosilnih, paleoantropoloških in antropoloških dokazih ni nobenega dvoma, da je vsejedstvo temeljno in opredeljujoče dejstvo človeškega stanja, naj bo to nekoč ali danes.


2. SUROVO IN KUHANO. Vedno so skupine nabiralcev-lovcev uživale kuhano in surovo hrano. Sapiens je sposobnost obvladovanja ognja podedoval od svojih prednikov in od takrat ogenj gori neprestano – na ognju temelji njihova varnost in okoli njega je spletena nabiralsko-lovska družbena mreža – prostor druženja, vir toplote in svetlobe, nenazadnje pa tudi vir hranil. Ogenj s svojo funkcijo kuhanja in pečenja, je človeku edinstven zunanji prebavni organ, ki naredi hrano lažje prebavljivo in hranila bolj dostopna – brez ognja ne bi bilo Sapiensa. Ob teh in dejstvih iz prejšnje točke so »pravljica o presnem veganu« in podobne res smešne.

Vseeno pa je tudi surova hrana zelo pomembna. Isti nabiralci-lovci so hrano vedno uživali tudi slabo kuhano in tudi naravnost surovo. Nekatera hranila ali naravnoprisotni encimi in probiotiki so toplotno občutljivi, zato ima tudi surova hrana svoje prednosti. Za rastlinsko hrano se seveda ne zdi nenavadno, saj najbrž, vsaj upam, vsi poznamo solato. Ampak preživetje nekaterih, predvsem v ekstremih živečih skupin divjih ljudi, je v določenih obdobjih, ko nekaterih hranil drugače ni na voljo, bilo odvisno od surove hrane. Meso, organi in maščobna tkiva ter koža morskih sesalcev so se surova, celo zamrznjena uživala najpogosteje za vitamin C in glikogen, ki sta toplotno zelo občutljiva.


3. RAZNOVRSTNOST RASTLIN. Naši predniki, še preden so postali Sapiens, so uživali raznovrstno paleto rastlin in živali, ter prepotovali ogromne razdalje, da bi nabrali njihove plodove in telesa. Raznovrstnost ni samo stvar preproste energetike, ampak zagotavljanja polnega spektra mikrohranil, ki omogočajo človekovo fizično in mentalno kompleksnost.

Okoli 100 različnih vrst rastlin za hrano, začimbe ali kot zdravilna zelišča uporabljajo celo skupine višjih zemljepisnih širin. Impresivno, glede na to, da se moramo danes v povprečni veleblagovnici prekleto potruditi, če želimo nabrati več kot 20 različnih vrst rastlin. Raznolikost in vrste rastlin so seveda odvisne od lokacije; geografske širine, nadmorske višine, temperature in vlage, prsti ter tako naprej – zelo različni sadeži, semena, gomolji, poganjki, listi, cvetovi in celo stročnice ter žita. Vedno so to divje oz. minimalno kultivirane rastline na katere se večina skupin vsaj v določenih obdobjih močno zanaša(beri: rastline so v določenih obdobjih ključne za preživetje). Število za hrano uporabljanih vrst rastlin je v subtropskih in tropskih regijah seveda višje kot v zmernih in še višjih zemljepisnih širinah.


4. RAZNOVRSTNOST ŽIVALI. Tako se ljudstvo !Kung iz Kalaharske polpuščave hrani s 365 različnimi vrstami živih bitij – od tega je rastlin 105 različnih vrst. Ostalih 260 vrst so različne živali iz te puščavske savane. In s tem smo pri raznolikosti živalske hrane. Živali, še posebno velike pašne črede, se skozi letne čase selijo po svojih migracijskih poteh čez širne in raznolike pokrajine – čez sezono se pasejo na raznovrstni hrani, praktično vsak dan na drugem pašniku, in v svojih tkivih ustvarijo bogato shrambo hranil – zaklad, ki ga nobena stacionarna rastlina ali žival ne more nakopičiti. Ko lovec požanje divjo žival, se lahko nahrani s to življenjsko zgodovino, shranjeno in nakopičeno v njenem telesu.  Zato so skupine divjih ljudi lovile raznoliko hrano – praktično kakršnokoli užitno meso, ki je bilo v njihovem življenjskem prostoru na voljo. Seveda odvisno od ekosistema – vse večje in manjše sesalce: kopitarje, zveri, glodavce, netopirje, krte in rovke, ježe, tenreke; vrsto ptic; plazilce: želve, kuščarje, kače, krokodile; kopenske mehkužce: polže; neverjetno število insektov(še danes poznamo okoli 1600 užitnih vrst); morske sesalce; morske plodove; rake, morske mehkužce in ribe.

Predvsem morska hrana in ribe, so posebno zanimivi. Tudi ribe, naprimer iz družine postrvi, vsako leto prepotujejo ogromne razdalje v iskanju hrane ali za razmnoževanje – medtem použijejo in nakopičijo raznoliko zbirko hranil, na prvi pogled sicer podobno kot kopenske pašne živali, v resnici pa zelo različno – ribja zbirka vsebuje mikrohranila, ki jih je v kopenski manj, jih primanjkuje ali pa jih sploh ni(naprimer obilen vir omega-3 maščob, ki mu noben kopenski ne seže do kolen). Na koncu pa verjetno tudi ni nepomembno, da je Sapiens najbrž edini človečnjak, ki se je ukvarjal z ribolovom – tudi edini, ki še ni izumrl.


5. OD NOSU DO REPA. Nabiralec-lovec vedno, brez izjeme uporabi celo žival; organe, maščobno in vezivno tkivo, mišično tkivo, kosti in kostni mozek, hrustanec, zarodek, in še kaj. Današnje nagnjenje k pretiranem uživanju mišičnega tkiva je nekakšen »novodobni fetiš« – piščančje prsi na tisoč in en način pa nekakšna mazohistična manifestacija tega. Zelo NEpaleo. Pusto meso je s hranili najbolj siromašen del živali – najbrž bi nekaj lahko povedali še o aminokislinskem neravnovesju ob zanašanju izključno na mišično tkivo za vir beljakovin; recimo preobilici metionina in pomanjkanju glicina. Babice imajo prav, kostna juha je res super zdrava in naenkrat je tudi jasno, zakaj so rebrca tako okusna, medtem ko ima pusto meso praktično okus in teksturo žagovine. Hranila in energija so okusni.


S peto točko bomo zaokrožili prvi del tega poglavja. Robove paleo sestavljanke bomo dokončali v drugem delu prvega poglavja, kjer se bomo posvetili ostalim petim skupnim značilnostim. V kratkem. 

sreda, 03. september 2014

Moj drobiž o GMO.

Zazdelo se mi je, da moram pojasniti, zakaj ne maram genetsko modificiranih organizmov(GMO). Ko rečem, da ne maram GMO, je to precej poenostavljeno in nenatančno – ni čudno, da me imajo ljudje za »zmešanega luddita« in v resnici je moje mnenje o tej temi precej bolj zapleteno.


Debata od genetski modifikaciji na splošno je zelo zapletena. Mislim, vsak od nas je genetsko modificiran najbrž, če sta se njegova oče in mama prostovoljno izbrala pariti eden z drugim. Ker genetsko modificiran organizem je vsak organizem, katerega genetski material je bil vplivan z eno od tehnik genetskega inženiringa – in kaj je »izbira paritvenega partnerja«, če ni ena najosnovnejših oblik genetskega inženiringa. Tvoja starša sta te vsajpodzavestno želela genetsko modificirati, da boš tudi ti deloma tako sposoben oz. sposobna kot onadva. No, šalo na stran.


Genetska modifikacija je manipuliranje z genetskim materialom – ko se nekdo bolj ali manj zaveda, da z določeno tehniko lahko vpliva na genetski material naslednje generacije in se tega tudi poslužuje. Obstaja nekaj res najenostavnejših tehnik, torej takšnih, ki jih uporabijo starši, ko želijo zaploditi potomce z najboljšim možnim genotipom – najbrž podzavestno, pa o tem zdaj ne bom izgubljal besed, ker se vsak o evolucijski prsihologiji in paritvenem vedenju lahko pouči v svojem prostem času. Potem obstaja tudi nekaj kompleksnejših tehnik modifikacije, naprimer preprosta izbira organizmov z določenimi lastnostmi, kultiviranje rastlin in vzreja živali, ki jo človeštvo uporablja že nekaj tisoč let odkar se ukvarja s kmetijstvom – ker ne, takšne debele lubenice nikoli prej niso rasle v divjini. In na koncu, obstaja nekaj precej sofisticiranih tehnik, takšnih, ki jih brez kompleksnega znanja in pomoči laboratorijev ne moremo izvajati – naprimer ciljnega vstavljanja genov ene vrste v drugo. Ja, zelo sem poenostavil in obstaja vrsta kompliciranih metod, ampak v namene tega zapisa je takšna razlaga dovolj. Če se malo pošalim lahko s takšno tehniko parimo tudi paradižnik in ribo. Temu načeloma rečemo horizontalni prenos genov ali transgenska modifikacija in spet bi se lahko prepirali, da to ni najboljša in popolnoma natančna razlaga, ampak v namene tega zapisa ponovno več kot zadostuje. Te sofisticirane tehnike so tiste, ki povprečnežu danes poosebljajo besedno zvezo Genetsko modificirani organizem. Mislim, parjenje paradižnika in ribe si je skoraj nemogoče predstavljati, ne samo da nimata niti približno iste vodovodne napeljave, če veste kaj mislim, ampak ne spadata niti v isto biološko kraljestvo. Nenaravno in sploh ni čudno, da pri marsikomu vzbuja vsaj nelagodje, če že ne naravnost zgražanja. Kakorkoli, samo zato ker nekaj »ni naravno«, še ne pomeni, da je slabo. In obratno, ker je navsezadnje tudi cianid naraven.


V debato o GMO se ne vtikam pogosto, ker se mi načeloma ne zdi vredno. Večinoma so takšne debate popolna izguba časa – ker imamo na eni strani nasprotnike, ki so pogosto res smešni hipiji in teoretiki zarot, ki tako ali tako nimajo pojma, na drugi strani pa zagovornike, ponavadi pretirano arogantno »znanstveno« množico, strokovnjake in akademijo, ki imajo vedno prav in nikoli ne priznajo svojih napak, čeprav roko na srce, o marsičem nimajo pojma in pogosto vasezaverovani kvasijo neumnosti. Zato najpogosteje samo zamahnem z roko; če imam nekaj odvečne energije, rečem da načeloma ne maram GMO; če sem posebej dobre volje, pa se nekoliko podrobneje pojasnim, da se mi transgenska tehnologija zdi nepredvidljiva in nevarna, ker jo je precej enostavno izkoristiti v ne tako zelo altruistične namene. Ampak potem velikokrat razmišljam, kako zelo ne maram površnega razmišljanja in da res izpadem kot en zmešan ludit, če tako izrazim svoje stališče. Tudi, da me jezi, ko nekdo v debati povleče karto »x je zloben« in argumentira z »zato ker je nenaravno«. Jaz pa v tem primeru delam točno to.


Zakaj torej ne maram transgenske tehnologije, če pa je genetska modifikacija v osnovi nekaj najbolj normalnega? Celo če vemo, da se tehnologija lahko uporabljala za povečanje pridelka, kar pomeni, da naj bi nam omogočala nahraniti večje število ljudi – čeprav bi lahko razvili posebno zanimivo debato o tem če je to dobro ali slabo in če je dejansko pridelek res kaj pride večji. Marsikdo potem mogoče misli, da so moji zadržki politični oz. ideološki – ker korporacije poiskušajo s patenti, ustvarjajo samo na določena kemična sredstva odporne organizme in organizme, ki lastnosti ne prenašajo na naslednjo generacijo oz. živijo samo eno generacijo, ter se nasplošno pač poslužujejo izkoriščevalskih metod, s katerimi za lastni zaslužek, pohlepno in brez razlikovanja uničujejo celotne skupnosti ter okolje. Ampak roko na srce, za to ni kriva transgenska tehnologija. Kriv je pohlep tistih, ki jo tako uporabljajo. Res je vse skupaj vsekakor moralno sporno, toda razlogi za moje skrbi tičijo v biokemiji rastlin. 


Rastline svojim plenilcem načeloma ne morejo pobegniti, ker so se tam nekje v Silurju ali malce kasneje, pred 400 milioni let približno, v Paleozoiku, odločile, da bodo pognale korenine. V namene zaščite pred škodljivci, ki jih hočejo pojesti, ponavadi plesnimi, glivami, insekti pa tudi večjimi rastlinojedi, so zato razvile različne drugačne metode. Ena izmed teh je kemična obramba. Rastline so prave biokemične tovarne, ki v obrambi pred škodljivci proizvajajo: (1)toksine, (2)hormonske disruptorje, (3)zaviralce prebave in (4)semiokemikalije. Razen v primeru semiokemikalij, ki so za razliko od ostalih samo nek kemični klic na pomoč, gre za substance, ki poškodujejo metabolizem ali strukturo tistega, ki se odloči rastlino zaužiti. Poznamo več različnih vrst toksinov, z različnimi učinki; vplivajo na živčni sistem, dihanje, hormone, onemogočijo prebavne encime, poškodujejo prebavni trakt in tako veselo naprej.


Naprimer Velika trobelika, Cicuta virosa, ki raste pri nas – en grižljaj koreninice odraslega človeka povozi do smrti v roku ene ure, 230 miligramov njenega cicutoksina pa ubije konja. Ali pa Pikasti mišjak na mediteranu, Conium maculatum, ima na svoji steni znano trofejo, Sokrata, ki so ga usmrtili s pomočjo te rastline – strupeni so vsi deli in že 100 miligramov toksina, alkaloida koniina, kar je prevedeno v prakso nekje 6 listov, pobije odraslega človeka. Ampak kot sem že omenil, učinki so različni in veliko jih deluje precej počasneje – nimajo takojšnjega izrazitega učinka, ampak jih opazimo samo skozi nekaj generacij. Naprimer tiste, ki onemogočajo prebavo ali poškodujejo prebavni sistem – rastlinojedu, ki se odloči hraniti s takšno rastlino zavirajo rast in dober razvoj, zato je posledično manj reproduktivno uspešen in vsi vemo kakšne so evolucijske posledice. Organizem, ki se nahrani s strupeno rastlino ima manj potomcev kot tisti, ki se strupene rastline izogiba. Čeprav gre za pradavne molekule, ki se primarno sigurno niso razvile kot obramba pred večjimi rastlinojedi, še manj pa sesalci, ampak kot obramba pred insekti ali celo nam še manj sorodnimi patogeni, glivicami in plesnimi, imajo na človeško telo praktično enak učinek. Te substance delujejo na celičnem nivoju – in na celičnem nivoju ni bistvene razlike niti med glivico in človekom, kaj šele insektom in človekom.


In potem, v paleo vodah znani nepridipravi, lektini. Lektini zavirajo rast glivic in bakterij – primarno so obramba pred patogeni. Toda lektini imajo močan učinek in so več kot dostojna obramba ne samo pred insekti, ampak tudi pred večjimi živalmi. Pšenični lektin, Aglutinin pšeničnih kalčkov(Wheat Germ Agglutinin, WGA) je precej potenten in dokazano poškoduje prebavni trakt podgan od koder se prebije v sistemski krvni obtok – tujek v krvnem obtoku pa ni tako zelo dobra stvar. Podobno WGA vpliva na epitelij človeškega prebavnega trakta in najbrž povzroča nezanemarljiv vnetni odziv.


Zelo zanimivi so še disruptorji hormonov. Skupina obrambnih kemikalij rastlin, ki posnemajo delovanje hormonov rastlinojedcev. Fitoekdisteroidi so ena skupina takšnih kemikalij, ki pokvarijo proces metamorfoze pri insektih – zato ubogi ličinki, ki je odraščala na  Plazečem skrečniku, Ajuga reptans, med preobrazbo zrastejo tri glave. To seveda ni dobra stvar, ker reproduktivni uspeh takšnega pohabljenega organizma ni zavidanja vreden. Razvojni vzorci temeljijo na točno določenem hormonskem ravnovesju, porušeno hormonsko ravnovesje pa seveda ne omogoča zdravega razvoja. Pa ni samo razvoj, ampak metabolizem in delovanje organizma na splošno, tudi odraslega, ki je odvisen od hormonskega ravnovesja. Izoflavoni so obrambni fitoestrogeni in super obramba, prvovrstni fungicidi, torej obramba pred glivičnimi obolenji, naprimer ožigom ter precej dobri insekticidi. Genistein, fitoestrogen iz soje, je prekleto podoben tudi našemu Estradiolu in na nivoju receptorjev telo sesalcev med njima seveda ne razlikuje – že od začetka dvajsetega stoletja vemo, da paša na zaplatah z rastlinami bogatimi z izoflavoni uniči reproduktivno zdravje živine. Čeprav si mnogi zatiskajo oči, ni pri človeku nič drugače – izoflavoni kvarijo reproduktivno zdravje, kvaliteto sperme, zmanjšajo motilnost sperme in vplivajo na hormonsko ravnovesje. Rastlina se obrani, ker napadalčevi samci postanejo poženščeni in neplodni, samice pa rakaste in neplodne. Genialno. Če je kdo v prejšnji povedi razbral kakšne podobnosti s trenutno trajektorijo zahodne potrošniške družbe, bravo. Je možno, da zato, ker požremo preveč neužitnih rastlin?


Kakorkoli, na srečo se je človeštvo skozi tisočletja razvoja naučilo prepoznavati rastline – to je neverjetno obširna in kompleksna baza nabiranja in priprave rastlin. Tekom stotih, tisočih generacij, skozi proces »poiskusov in napak«. Zelo poenostavljeno; tisti, ki so izbirali užitne rastline in tisti, ki so neužitne ustrezno obdelali, so imeli več potomcev. To ni bila samo evolucija kot jo poznamo iz biologije – to je bila kulturna evolucija. Ne morem opisati z besedami, kako zelo dragoceno je to znanje – nekateri so dobesedno umrli zanj.


Če želimo ubiti čredo krav, jih lahko zapremo v ogrado z želodom. Velika količina tanina oz. čreslovin v želodih rani prebavni trakt in poškoduje ledvice, ob večji dozi pa ledvice odpovedo in krava umre. Ampak mnogi nabiralci lovci so uporabljali želod za hrano tudi v večjih količinah, ker so se jih naučili ustrezno obdelati – tradicionalno so jih več tednov s pomočjo posebne košare namakali v tekočem potoku, če pa ni bilo dostopne tekoče vode, so uporabljali posebno posodo v kateri so jih namakali, vsakih nekaj ur zamenjali vodo in dodajali pepel. »Poskusi in napake« – koliko jih je umrlo, preden so izpopolnili postopek? Takšno razmišljanje me navdaja z neskončno hvaležnostjo in spoštovanjem, ko se učim tradicionalnih veščin nabiranja in priprave hrane.


Če so vas starši naučili, da je paradižnik užiten ste jim lahko hvaležni. Ampak v resnici, danes ne morete biti prepričani. Od leta 2011 poznamo modificirani paradižnik, ki izraža WGA gen. Ja, to je paradižnik z »naravnim inseticidom«. Pomoje je to »strupeni paradižnik«, ampak insekti in patogeni nepridipravi kmetijstvu načeloma prinašajo velike izgube, zato bo marsikdo rekel, da je to »dobičkonosni paradižnik«. WGA je tisti lektin, ki uniči epitelij prebavnega trakta – insekt umre, ker mu razpadejo prebavila, paradižnik pa uspeva. Takšen paradižnik daje seveda večji pridelek, ker gre vsak škodljivec, ki se ga upa dotakniti, nemudoma rakom žvižgat. To je vse lepo in prav dokler ga uživajo izključno insekti, ampak načeloma paradižnika ne gojimo za hrano insektom. In tako. Zato ne maram transgenske tehnologije in zato rečem, da ne maram GMO! Ker nimam pojma, če je transgensko modificirana rastlina užitna ali ni užitna.


Naše poznavanje fitokemikalij in njihovih učinkov na človeški organizem je daleč od popolnega. Na tem področju je toliko megle in interesnih skupin, da sploh ni čudno. Ob dveh košarah paradižnika namesto ene si sicer lahko zatiskamo oči da je to dobro, ampak kaj mi to pomaga, če mi zaradi paradižnikove mezge razpade črevo? Če še malo karikiram; izogibam se soje in podobnih svinjarij, ker nočem da mi zrastejo prsi, ker želim ohraniti močno erekcijo in ker na splošno nočem postati emaskulirana jokica. Ampak kdo mi garantira, da se ne bo en klepec čez čas spomnil, da bi bilo v obrambo pred plesnijo v paradižniku ali neki drugi zelenjavi neverjetno dobičkonosno aktivirati še kak šop genov za fitoestrogen. Tudi ako je na gajbi paprike označen GMO, mi to en drek pomaga, če ni zraven priložena še lepa nepristranska brošura(ja, itak), ki natančno razloži genotip. Na koncu pa mi tudi to ne pove vsega in bom moral brskati še po študijah in ugotovavljati kako ta najnovejši gen funkcionira in če je rastlina v resnici užitna ali pa samo dobičkonosna in mi bo zaradi nje zgnil želodec ali odpadla jajca. Ampak hej, večji donos in večji zaslužek. Jih en drek briga za moj želodec in jajca.


Se mi zdi, da nismo preveč pametni in precej arogantni, ko se igramo z rastlinsko kemijo, kljub površnemu in polovičarskemu poznavanju njenih učinkov na človeški organizem. Če dodam še vso politiko, pohlep in ostale svinjarije, ki vedno spremljajo vse povezano z velikim kmetijstvom in prehransko industrijo, ne rabim drugih argumentov proti. 

torek, 05. avgust 2014

Resno Paleo: Uvod; Antropološka zaušnica.

Jaz sem »Paleov pankrt«. Čeprav je Paleo rodil Sodobnega divjaka, mu ne nameravam prizanašati. Zato ker pričakujem boljše, mu bom očital kozlarije. Še posebej zato. Ker se mi zdi, da je odvračanje od neumnosti in zahtevanje odgovornosti prekleto dober prikaz ljubezni – »tough love«. Ampak hej, kaj pa Paleov najgrši otrok sploh ve o ljubezni.


Kličem k zdravi pameti, preden nas vsi nehajo jemati resno, preden se Paleo gibanje dokončno spremeni v smešno karikaturo in postane samo še ena dogma, še ena butasta dietna sekta in samo še en propadli prehranski eksperiment – kot veganstvo naprimer.


Veganstvo kot prehransko in etično prepričanje nima absolutno nobene zveze z resničnim svetom. V mislih posameznikov lahko veganstvo kot nek etično ali hranilno smiselni prehranski režim obstaja samo dokler ti posamezniki verjamejo v izmišljene pravljice o delovanju narave in človeškega telesa. Ta fenomen najpogosteje imenujemo bambifikacija(Bambification) – po junaku priljubljene Disenyeve animirane drame. Do bambifikacije pride, ko je nekdo, ki sicer nima pojma o zapleteni resničnosti narave, naivno prepričan, da narava temelji na čudnih, buržoazno judovsko-krščanskih vrednotah. Poenostavljeno: Vegani so prepričani, da sta Bambi in Levji kralj dokumentarna filma. No, nista. Človeška žival tudi nikoli ni bila izključno rastlinojeda, kot vegani radi verjamejo.


Če bi se poučili o antropologiji in o naravi, smrti, Življenju z velikim Ž ter o ekologiji in biologiji naslošno, bi zelo hitro ugotovili kako smešna so njihova prepričanja in kako malo imajo opraviti z resničnostjo. Veganstvo je, poleg tega, da v resnici nima absolutno ničesar opraviti z moralo, etiko, sočutjem in podobnim, samo moderni prehranski eskperiment, ki poteka zelo kratek čas,  mogoče zadnjih nekaj desetletij in nima nobene podlage v človeški biologiji in antropologiji. Ni čudno, da daje slabe rezultate(shirane, depresivne posameznike). Ampak dovolj o tem. V resnici mi je vseeno za veganstvo. Vse skupaj je pomembno samo zato, ker je nekaj zelo podobnega bambifikaciji zakoreninjenega tudi v temeljih Palea.


Izraza bambifikacija si nisem jaz izmislil – pravzaprav ne vem od kod izvira. Vem pa da si je avtor Christopher Ryan izmislil izraz Flintstonizacija(Flintstonization) – tukaj po junakih priljubljene animirane serije Kremenčkovi, v originalu The Flintstones. Do flintstonizacije pride, ko danes razširjene zahodnjaške potrošniške družbene in kulturne navade ter prepričanja preslikavamo v in potem z njimi tudi razlagamo dogodke iz daljne preteklosti. Karikatura Kremenčkovih, »sodobne kamenodobne družine,« seveda ne bi mogla biti bolj daleč od resnice in v popolnem nasprotju z biološkimi, antropološkimi in arheološkimi dejstvi. flintstonizacija načenja Paleo že od začetka, ampak postaja huje. Hudo je, ker je zakoreninjena globoko v temeljih gibanja – določene struje, ki so sicer prispevale k začetkom »Paleo revolucije« se flintstonizacije, močno oklepajo. Včasih se mi zdi, da bi Cordain svojo knjigo namesto »The Paleo Diet« moral poimenovati »The Flintstone Diet«. Sicer ne maram kazati s prstom, ampak to sem pač moral napisati, ker mi res ni jasno, zakaj bi se striček, ki se ima sicer za veliko živino med znanstveniki bil pripravljen tako močno sprenevedati. Plus to, da mi gre negov odnos tudi močno na živce.


Eno je, ko oni »drugi«, delajo karikaturo iz Palea – recimo, da niso dobro seznanjeni s prednamskim oz. evolucijskim pristopom k zdravju. Postavijo velikega slamnatega moža in ga oblečejo v Freda Kremenčka. Proti Fredu Kremenčku, ki je Paleov slamnati mož, so potem usmerjeni  praktično vsi protipaleo argumenti. S Fredom kremenčkom in ne resnimi Paleo predpostavkami se potem borijo znani »paleo nasprotniki«, recimo Alan Aragon in gospodična, ki je zapravljala čas s pisanjem knjige »Paleofantasy«. Nisem še slišal protiargumenta, ki bi se dejansko ukvarjal s »pravim Paleom«: torej prednamskim oz. evolucijskim pristopom k prehrani in zdravju – vsi tolčejo samo po tej smešni kremenčkovi karikaturi. Zaenkrat se pač zdi, da je napad na slamnatega moža edino orožje v njihovi pomilovanja vredni orožarni. Iz polkomičnega napada na karikaturo tudi ni pretirano težko narediti eksplozivnega naslova, vsebina pa je zanimiva povprečnemu butalcu – ker roko na srce, koliko ljudi bi dejansko prebralo sestavek o biokemijskih ali antropoloških dejstvih, če pa je na naslednji strani poleg »članka« o revežu, ki trenutno servisira vodno napeljavo Selene Gomez, še posmehljiv zapis o »paleojedcih«, ki se v prostem času igrajo neandertalce in baje jedo samo meso, surovo po možnosti. Ampak, če povem popolnoma po resnici, mi je tudi vseeno kaj si mislijo »oni«.


Bolj me skrbi za »naše«. Ker je res bedno, ko iz sebe delamo bedake in se igramo kremenčkove.

Najprej morje raznih člankov in debat, ki ugotavljajo če sta kakav in kava Paleo. Ej, ne nista. Če se že igramo »paleo inkvizicijo«, bodimo vsaj konsistentni. Noben nabiralec-lovec ni nikoli kuhal turške kave, še bolj sigurno pa v njo ni nikoli dajal masla. Čokolada pa lahko zaradi mene vsebuje tudi 20.000% kakavovih delcev, pa še vedno ni Paleo. Še najmanj zato, ker gre v obeh primerih za kultivirano rastlino. Vseeno to ne pomeni, da kakav, celo čokolada, in kava ne moreta imeti svojega prostora v smiselnem prehranskem režimu.


In zakaj za vraga bi naj bil sladki krompir bolj Paleo kot navadni krompir?! Ali ne gre v obeh primerih za udomačen gomolj? Ker je krompir razhudnikovka? Ampak zakaj potem lahko jem paradižnik, če mi v primeru da prebavim dva srednjevelika ohlajena navadna krompirja »paleo gestapo« takoj zapleni mojo »paleo izkaznico«?! V obeh primerih gre za po Kolumbu udomačeno razhudnikovko. Poleg tega so ameriški Indijanci razhudnikovke pogosto uporabljali za hrano. Bo torej »paleo gestapo« odvzel »paleo izkaznice« tudi indijancem plemena Cherookee, ker so jedli liste črne razhudnikovke ali indijancem iz področja Mendocino, ki so uživali plodove iste rastline? Kdo je razhudnikovkam pravzaprav razveljavil »paleo licenco« in zakaj so nekatere dovoljene? Ker čisto iskreno je črna razhudnikovka, kot divja rastlina, po katerihkoli standardih precej bolj paleo od paradižnika ali katerekoli zelenjave iz bližnjega supermarketa. Vse težake, ki jim moj krompir še vedno ne da miru, pa bi opozoril, da po njihovih pikolovskih standardih tudi zelje, cvetača, brokoli, koleraba, savojski ohrovt ali brstični ohrovt niso nič kaj preveč paleo – navsezadnje so vse to samo rase ene in iste udomačene rastline, brassica oleracea. Za vsakega kretena, ki se je pripravljen vtakniti v »paleost« mojega krompirja predvidevam, da vse svoje rastline nabira divje – kar je res »hudičevo Paleo«, zato mu snamem kapo.


Naslednje bi tudi prosil, da mi nekdo pojasni zakaj naj bi bilo »protipaleozakonito« pojesti nekaj bolj »gostih ogljikovih hidratov«, sadja ali celo bognedaj surovega medu, medtem ko je trinadstropna »paleo torta« iz kokosove in manjdljeve moke z avokadovim in makadamijinim nadevom, posipana z orehi in lešniki OK? Halo, naj nekdo pokliče »Paleocijo«, slišal sem da Hadza na veliko nabirajo gomolje, sadeže in uživajo med! Takoj jih aretirajte zaradi prevelike količine zaužitega sladkorja!


In surovo mleko, ki je baje zločin proti Paleu, »paleocid«? Ampak predstavljajte si scenarij, ko tradicionalna lovca uplenita doječo samico. Če bi to bila Hadza lovca, bi na kraju uplena samo nekaj minut potem ko je žival izdihnila zaužila njena surova in precej površno očiščena želodec in debelo črevo – v suši stilu. Vi pa ste prepričani, da bi lovca iz našega primera v strahu pred »smrtnim paleo grehom« vime polno mleka, kar v resnici pomeni polno energije, mikrohranil in beljakovin enostavno odvrgla? Prosim. Indijanci plemena Cree so vime takoj odrezali in pili mleko na kraju zločina, še toplo. To seveda ne pomeni, da bomo okoli mleka in mlečnih izdelkov postavili celotni prehranski režim. Ampak kvalitetno mleko in mlečni izdelki so lahko precej dobra hrana, ki bi jo brez nekega objektivnega razloga bilo nesmiselno popolnoma izključiti. Če bi se malo potrudil, bi lahko izbrskal celo kak argument v prid prehrani z večjim deležem mleka in mlečnih izdelkov  – tukaj nekje bi imeli prostor nomadski Maasaji, čeprav niso nabiralci-lovci. Seveda obstajajo okoliščine in zadržki v primeru katerih ima posameznik korist, če se mleku in mlečnim izdelkom izogiba, ampak razne karikirane dogme pač niso dovolj dober razlog. Poleg tega je jogurt s krvjo baje super stvar.


Zato ker najpopularnejši »paleo guru« pravi, da »jamski ljudje niso jedli žitaric« enostavno tudi ni dovolj dober argument, da se popolnoma izogibamo prav vseh semen trav. Pšenica, še posebno sodobne sorte in nje procesirani proizvodi seveda niso hrana vredna človeka. Ampak ne zato, ker tako pravi »Paleo Štefan«, »Jamski Janez« ali nek drug »paleo guru«, ampak zato ker imamo o tem da ne sodijo v človeško prehrano kar nekaj arheoloških in antropoloških dokazov(pomilovanja vredna okostja prvih kmetovalcev naprimer) in ker smo zdaj že precej prepričani, da lahko lastnoročno razsujejo telesno biokemijo. Po drugi strani so nekatere zelo uspešne skupnosti nabiralcev-lovcev za hrano uporabljala tudi semena divjih trav, naprimer Zizanie, vrste divjega riža. Izvolite, križajte me, ampak jamski ljudje so jedli žitarice! Seveda pa je ogromna razlika med semeni divjih trav in industrijskim žitom ter med tradicionalnimi načini priprave in industrijsko predelavo. Pšenici in industrijskim žitom na splošno se ne izogibamo zaradi tega, ker so na podlagi karikirane dogme na seznamu »prepovedanih«, ampak zato, ker nas od tega odvračajo antropološki dokazi in ker so dejansko s hranili osiromašeno, neuravnovešeno in za telesno biokemijo problematično živilo. Proti uživanju semen divjih trav pa ni nobenega resnega argumenta – celo nasprotno: Divji riž je kot divja rastlina lahko zelo dober vir hranil. Neumno bi ga bilo vreči v koš »hudičevih otrok« skupaj z sodobnimi industrijskimi žiti in njihovimi predelanimi produkti samo zato, »ker Paleo-Štefan pravi, da jamski ljudje niso jedli žitaric«. To je na nivoju »baba rekla, baba kazala« – vaške govorice po mojih izkušnjah niso verodostojni vir informacij. Podobna je zgodba okoli stročnic, zanimivo debato pa bi lahko načeli celo o belem rižu.


Za konec se bom v duhu nezavrženega mleka zgoraj, spomnil še ostale živalske hrane. Ker tudi »mesni oddelek palea« trpi za hudo flintstonizacijo, čeprav se na prvi pogled mogoče ne zdi. Ker nabiralci-lovci vedno izkoristijo celo žival, »od nosa do repa«. Najbolj cenjeni so tisti »čudni« deli mesa; večji organi, ki se pogosto uživajo surovi, oči, reproduktivni organi, možgani, mozeg iz kosti, maščobno tkivo, sploh okoli trebuha, mastni kosi ter kosi s kostmi, hrustanec iz gobca in parklji nerojenih telet ter njihova placenta. Žolč so se prelije po mesu kot začimbo. Samo predstavljajte si žolč čez jetrca pražena s čebulo. Mmmmm. Piščančje prsi, da so paleo? Lepo vas prosim. Resen lovec te žagovine še svojemu psu ne bo vrgel. Samo zablojeni zahodnjak v pustem mesu mišic vidi dober kos mesa.


Da je mera polna, pa je flintstonizacija tudi gorivo na ogenj večine novonastalih »paleo firm«, ki se ukvarjajo s prodajanjem »paleo prigrizkov«, »paleo sladic«, »paleo dodatkov« in vse ostale bolj ali manj nepotrebne »paleo navlake«. Vsem je skupen praktično enak logo; karikirani bolj ali manj poraščeni jamski človek s sulico ali gorjačo v roki in oblečen v čez eno ramo poveznjen kos kože. Ta smešna karikatura, čeprav nima nobene zveze z resničnostjo, je super marketing, ki uspešno prazni denarnice flintstoniziranih naivnežev, njihova asociacija s Paleom pa seveda prispeva kamenček še ene barve v mozaik pokvarjenega ugleda.


Kot če mozaik ne bi bil že dovolj pisan in iz dneva v dan večji. Zakaj je tako, nisem čisto prepričan, se mi pa zdi, da se količina kozlarij stopnjuje sorazmerno s popularnostjo gibanja. Večja množica, več flintstonizacije. Jaz sicer imam svojo cinično razlago, ampak jo bom zaenkrat prihranil, kdor želi pa lahko ugiba sam pri sebi.


Zadnji čas je, da se znebimo tega karikiranega pogleda na področje prednamskega zdravja in človeške evolucije. Kar sledi sem sicer povedal in zapisal že stotisočkrat, se mi zdi da nekoč celo narisal, pa se bom vseeno ponovil še enkrat. Paleo se ne ukvarja samo s hrano, ampak je nabiralsko-lovska filozofija, ki odgovore na vprašanja iz področja zdravja in vitalnosti s pomočjo arheologije in antropologije išče v človeški evoluciji, ekologiji in biologiji. Nabiralsko-lovska filozofija zahteva prevzemanje odgovornosti za svojo dobrobit. Zato ni nič manj paleo kot prelaganje odgovornosti na neko avtoriteto v zameno za poenostavljeni seznam dovoljenih in nedovoljenih stvari. Če se vam to zdi pametno, potem lahko greste po vsa, ne samo prehranska navodila k duhovniku. On vas bo z veseljem sprejel v svojo čredico. V resnici ne bo opazne razlike, če se podredite njemu ali kateremu od »paleo gurujev«, ki so pravzaprav neke vrste »paleo duhovniki«. Ovca v ogradi je odvisna od svojega gospodarja in ni važno če je to kmet Oliver ali kmet Marjan. 


Divja žival se zna sama nahraniti. Nabiralec-lovec je divji človek. Zato je le redkokatera stvar bolj paleo kot to, da se dejansko poučite o svoji hrani, se naučite poskrbeti zase in se nehate zanašati na servirane prehranske dogme. Učite se o svoji hrani, o njeni naravni zgodovini, lastnostih, hranilni vrednosti, izvoru, prednikih, sorodnikih in o tem kako jo pripraviti, ter kako bo vplivala na vaše telo. Na podlagi teh informacij in na podlagi svojih ciljev, želja in omejitev se potem odločite če bo zadevo dobro dati v usta ali ne. Če mene vprašate, je tak pristop prekleto Paleo.


torek, 11. marec 2014

O butastih protiargumentih, razlogih zakaj računalnik zagotovo je paleo in o tem, da se ne nameravam preseliti v jamo!

Oh ja, živjo! Po dolgem času brez zapisa se iz zimskega spanja prebuja tudi Sodobni divjak. Zadnjih nekaj tednov, celo mesecev je blog miroval – pa ne zaradi pomanjkanja idej, ampak zaradi nekakšnega pomanjkanja časa, ali še boljše, pomanjkanja sposobnosti organizacije svojega časa. Priznam, kriv sem odlašanja in verjetno tudi lenobe. Razočarani boste vsi tisti, ki ste upali da se je Sodobni divjak stegnil in je z njim vred ta svet zapustilo tudi vso težko sranje o katerem nalaga. Ni tako in sranje je spet tukaj – postreženo bo v spodnjih vrsticah.


Kot sem že napisal, idej ni manjkalo in končno se mi je uspelo organizirati toliko, da jih poiskusim spremeniti v besede. Večinoma bodo to stvari, ki me jezijo, tako kot ponavadi. Zdaj in tukaj bom pisal o neumnosti in površnosti(kot ponavadi, seveda); predvsem v smislu zakaj moj topli domek, streha nad glavo, strelno orožje in mogoče celo moj pametni telefon definitivno so »paleo« in o tem zakaj se niti slučajno ne nameravam preseliti v jamo, čeprav tu in tam uživam tudi surovo meso in kako je »ne moreš živeti kot jamski človek« najbolj kretenski »protipaleo« argument kdajkoli izmišljen. Potem bom v naslednjem zapisu(na katerega upam da ne boste ponovno čakali tri mesece) težil o odgovornosti oziroma nje pomanjkanju v moderni zahodni družbi. Nekje še dlje v prihodnosti(naslednje leto? Ne, šalim se! Najbrž.) pa se bomo ponovno vrnili k človeški neumnosti, arogantnosti in vasezagledanosti, ter poiskušali ugotoviti zakaj se je nekomu kdajkoli zdelo pametno krave nahraniti z lastnimi kostmi in koliko je resnično smiselno med sabo spariti špinačo in delfina.


OK, gremo! Ker zadnje čase je »Paleo« spet na udaru. Hejtanje z vseh strani. Če se spomnite sem nekje prejšnjič napisal, da tega izraza v resnici sploh ne maram – ker pa trenutno boljše besede, ki bi opisala to meni tako ljubo področje »predniškega zdravja« nimamo, je pač potrebno v bran stopiti neposrečenemu »Paleu«. Najpopularnejši protiargument je tisti, ki namiguje, da se moramo vsi, ki »želimo jesti(živeti) kot jamski ljudje« potem tudi »preseliti v jame« ter tisti, da »tehnologija pa res ni paleo«, zato naj pozabim na internet, avto in vse moderne gadžete. Na žalost pa so takšni zaključki komaj vredni navadnih butalcev. Ker tehnologija in napredek definitivno sta »paleo«. 



Da bi bolje razumeli, bomo začeli z znanjem in s tem kaj sploh je znanje. Posameznikovo znanje pomeni njegovo dojemanje resničnosti, za zapis ki ga berete pa bo pomembno predvsem dvoje. Najprej, kako sploh pridemo do podatkov, ki v naših preprostih glavicah potem postanejo znanje(dojemanje resničnosti)? Drugo, koliko znanja lahko o določenem subjektu, o določeni snovi sploh naberemo? Se to kje konča? Lahko kdaj resnično rečemo; »zdaj pa vem vse o tem?« Odgovora sta eden manj in drugi bolj zapleten. Podatke nabiramo skozi lastna čutila, ko jih nato razporedimo v hierarhije konceptov in takrat podatki postanejo znanje – izkustveno znanje! Znanje pa ni nikoli zares popolno – tudi resnica, kot najvrednejša oblika znanja. Ker se znanje razlikuje v stopnji popolnosti – četudi se učimo in se približujemo absolutni resnici, ki bi recimo pomenila popolno znanje o določeni snovi, tega verjetno nikoli ne moremo doseči, ker, pa je to samo moje mnenje, absolutna resnica ne obstaja. Ko govorimo o posameznikovem znanju, njegovem dojemanju resničnega sveta, govorimo torej o izkustvenem znanju različnih stopenj – »primitivnejših« in »kompleksnejših«.


Zdaj pa ugotovimo kaj definira »paleo znanje« – tisto torej, ki je dovoljenu tudi nam sodobnim »paleo ljudem«. Originalni »paleo človek« je podrobno opazoval svoje okolje – izkušnje in učenje iz njih je bilo ključne za njegovo preživetje. Na podlagi izkušenj je oblikoval svojo bazo znanja. Orodje, predvsem orožje za lov in poznavanje naravnih vzorcev, naprimer stopinj in sledi živali so vsi odlični primeri izkustvenega znanja, ki izvira iz opazovanja in spoznavanja naravnih zakonitosti; fizike, biologije, kemije in drugih, čeprav jih pred 15.000 leti še nobeden ni imenoval s temi imeni. Sončni zahod, nevihtni oblaki, premiki živali, njihove sledi; vse to so vzorci, ki jih je »paleo človek« opazoval in integriral v svoje znanje na podlagi izkušenj – ko je ugotovil kaj se je zgodilo ob podobni situaciji prejšnjič, ali je situacija zdaj podobna, ali je kaj drugačna, se bo mogoče isto zgodilo zdaj, kako bo naslendjič in podobno. Kaj vse lahko »paleo človek« razbere iz živalske stopinje, preprostega odtisa: od kje je žival prišla in kam gre, kdaj je šla mimo, katera vrsta točno, je mladič ali odrasla žival, je posameznik ali skupina, nevarna ali ranjena pa še kaj bi se našlo. Ko je nek človečnjak pred milijone leti na lovu opazoval živalsko stopinjo iz nje zagotovo ni razbral toliko uporabnega – njegovo znanje je bilo primitivnejše, njegovo dojemanje resničnosti pa zato omejeno. Naslednje generacije so opazovale in dopolnjevale – skozi razumevanje zakonov narave je izkustveno znanje napredovalo, postajalo kompleksnejše in iz človeške živali je nastal strašen plenilec. Ključno tukaj je, da ima naš prednik, »paleo človek« avtoriteto nad svojim znanjem, ko na podlagi lastnih izkušenj in opazovanja resničnih stvari iz resničnega sveta ustvarja novo znanje – kvalitetno izkustveno znanje! 


KVALITETNO ZNANJE pridobljeno skozi izkušnje iz resničnega sveta in z razmišljanjem z lastno glavo. Moderna tehnologija; internet, računalniki, avtomobili, letala, ogrevanje, strelno orožje in praktično vsa podobna orodja v osnovi izhajajo iz tega istega izkustvenega znanja. Delujejo po zakonih narave, ki so se jih naši predniki, skozi generacije, opazovanje in izkušanje resničnega sveta, naučili izkoriščati za lastno preživetje. Vso izkustveno znanje je »paleo znanje«!  Letalo leti, ne zato ker tako trdi poglavar, Bog, predsednik, rdeča kapica, zobna miška, pošast iz špagetov ali neka druga izmišljena kvaziavtoriteta, ampak ker se uklanja zakonom fizike – zakonom narave. Točno tukaj lahko razmejimo med »paleo znanjem« in sodobnim neolitskim, »neo znanjem(?)«. Ko se najde nekdo, ki nam ukrade avtoriteto nad lastnim znanjem in nas bolj ali manj nasilno prepriča, da »nekaj velja samo zato ker on tako reče«, se konča »paleo« in začne »neolitsko znanje«. Letala, računalniki in puške – to je resnično, to je »paleo znanje«. Religija, politika, konvencije – vse to pa je namišljeno, neresnično. Ampak »neolitsko znanje« in pranje možganov, je že neka druga debata, za katero sedaj nimamo časa.


Vidimo, da je naprimer moderno strelno orožje za lov v resnici taisto »paleo znanje« kot pradavno kameno orožje ali kasneje lok in se razlikuje le po stopnji poznavanja naravnih zakonov, ker je sodobna različica veliko kompleksnejša – v osnovi pa še vedno oboje temelji na izkustvenem znanju in deluje po zakonih narave in ne zato, ker je tako rekel neki namišljeni mož z brado. Praktično isto velja za večino gadžetov in ves človeški tehnološki napredek.

Totalno paleo 15.000 pr. n. št.
Totalno paleo 2014

Argument »pojdite živet v jame« je butast še iz ene smeri. »Paleo« niti slučajno ni igra posnemanja v kateri se igramo jamske ljudi. Nobeden pri zdravi pameti danes noče živeti kot »jamski človek«, čigar življenje je bilo precej surovo, čeprav je bil dobro prilagojen na svoje okolje. Nihče v »paleosferi« ni nikoli trdil, da je »Paleo« taborjenje na dvorišču, risanje jamskih slikarij po fasadi in lov sosedovih mačk za hrano. Takšne zaključke lahko povleče samo velik butalec. 


V resnici nimam volje na dolgo in široko razlagati kaj je »Paleo«, ampak na brzino; je »Paleo veliko več kot samo »žitarice, rastlinska olja in predelan sladkor so hudičevi otroci«. »Paleo« je okvir po katerem poizkušamo svoje okolje modelirati na način, ki omogoča čim boljše delovanje naše telesne biokemije. Nazadnje ko je človeška žival še množično živela v okolju, na katerega se njena biokemija uspešno odziva, je bilo v časih naših lovsko-nabiralskih prednikov pred deset in več tisoč leti; v obdobju, ki mu na grobo rečemo paleolitik – in iz tega; neposrečen izraz »Paleo«. Pa vseeno »Paleo« ni površna igra divjakov – ni samo izogibanje strupeni hrani, ampak je še spanje, nadzorovanje stresa, tudi letni, sezonski in dnevni cikel, evolucijski, individualni ter celostni pristop k zdravju, pa še marsikaj drugega. »Paleo« se osredotoča na izkustveno »paleo znanje – ni in ne sme biti samo dokončen seznam pravil, ki bodo postale dogma. »Paleo« je filozofija, ki na zdravje gleda skozi okvir evolucije, opazuje naravne zakone in se uči iz izkušenj. Ko so naši predniki ukrotili ogenj, so preživeli samo tisti, ki so sprejeli novost – tisti, ki jim je ogenj pognal strah v kosti, so umrli. Metaforično, ali pa tudi ne: bodo tudi tukaj in zdaj, preživeli samo tisti, ki sprejemajo kvalitetno znanje in se učijo naravnih zakonov, pomrli pa bodo tisti, ki verjamejo zgodbicam in dogmam namišljenih avtoritet. Življenje učenju, smrt naivnosti.



Ni nepomembno, da prevzemamo odgovornost, ko se učimo! ODGOVORNOST! Ohoho, ker to pa je že čisto druga pošast, ki jo je tudi nujno zaklati. Ampak zgodba o odgovornosti je dolga – je zgodba za neko drugo priložnost. Prihodnjič torej o odgovornosti!


Do naslednjič!

Živite prvinsko, živite svobodno!