ponedeljek, 11. november 2013

Samo bedaki in oglasi.

Dobrodošli nazaj po daljšem premoru. Zadnjič mi je na misel prišlo nekaj precej kontroverznega. Rad pišem in govorim o stvareh, ki ljudi zadanejo globoko, na nekem visceralnem nivoju. Močan odziv me zadovolji. Ker močan odziv vedno pomeni pozornost in skoraj vedno pomeni, da so ljudje začeli razmišljati. Najbolj me zadovolji močan odziv, ki je večinoma obramben – odziv, ki je posledica nastale disonance. To je odziv na najglobjem nivoju – precej nelagoden, ker izziva zakoreninjena prepričanja, včasih celo posameznikovo prepričanje o sebi. Zadovolji me, čeprav nevem točno zakaj. Najbrž zato, ker hočem da ljudje razmišljajo, ali pa mogoče le sovražim pasivne robote. Obstaja tudi možnost, da sem pač takšen – ošaben in predrzen. Vseeno sem se na koncu odločil, da to zelo kontroverzno idejo za nekaj časa odložim. Obljubim, da bo nekoč v prihodnosti prelita v besede – najbrž takrat ko bom dovolj, oziroma še bolj, ošaben in predzren. Poleg tega se mi zdi, da trenutno nočem oddujiti določenih ljudi, še posebej pa nočem, da me kdo ustreli. Ja, tako huda je ta ideja. Kakorkoli, to bo zaenkrat samo »teaser«, kot rečejo Američani. Ker bom danes pisel o manj kontroverznem – o nečem, kar je trenutno najbrž primerno stopnji moje predrznosti. Ne bo pretresljivo, bo pa mogoče nelagodno – ker smo močno prepričani o lastni modrosti, zavednosti, sofisticiranosti, »zloščenosti« in skeptičnosti, čeprav smo v resnici zelo enostavni, nič hudega sluteči, nevedni in naivni. Torej; pisal bom o tem, kako nismo vsevedni, ker precej enostavno podležemo še tako butastemu oglaševanju.


Tako kot prejšnjič, si bomo tudi tokrat pomagali s fotografijami. Ne bomo potovali tisoče let v preteklost, da bi preučevali naše paleolitske prednike. Za trenutek se bomo vrnili samo nekaj desetletij v preteklost, v petdeseta, šestdeseta in sedemdeseta leta, potem pa se bomo vrnili domov, v leto 2013 – preučili bomo naivnost; najprej naših dedkov, babic in staršev, nato še lastno. Začnimo s prvo sliko.


Ja, kako neumno, kajne? Ta oglas iz šestdesetih vas prepričuje, da je »sladkor lahko volja, ki jo potrebujete, da bi pojedli manj.«


Še eden iz šestdesetih. Zelo podoben.


Neverjetno, kaj so ljudem prodajali še desetletje pred zgornjim – v petdesetih, ko so se veliki sladkorni lobiji tudi rodili. Tri žličke sladkorja imajo manj kalorij kot eno kuhano jajce, zato boste sigurno ostali vitki. Pa ne samo to; sladkor vam celo pomaga izgubiti odvečne kilograme!


Pomislite! A ni smiselno?


Uživate dovolj sladkorja, da boste ostali vitki?




Ker smo se prejšnje desetletje naučili, da je sladkor super energija, so ti oglasi iz šestdesetih popolnoma primerni. Otroci rabijo energijo – za zajtrk, kosilo, večerjo in še trikrat vmes!


Sedemdeseta. Oh, ironija.


18 kalorij čiste energije. Človek pomisli, da so v sedemdesetih najbrž sladkor za gorivo točili tudi v avtomobile.


Zmaga! Smešen in žalosten obenem, pravtako iz sedemdesetih. Resnično neverjetno! Če sladklor redi, zakaj so potem vsi otroci vitki? Am. Je mogoče zato, ker še niso imeli časa postati debeli? Čeprav se nam je v naslednjih nekaj desetletjih, verjetno ob izdatni pomoči fruktoznega sirupa, posrečilo doseči tudi takšno prelomnico – zdaj so tudi otroci debeli in bolni.


Tako. Američani nimajo samo velikih farmacevtskih in naftnih lobijev, ki jim »ljubkovalno« rečejo Big Pharma in Big Oil. V začetku petdesetih je nastal tudi Big Sugar – organizacija The Sugar Association, ki je hitro začela z agresivno kampanjo. Danes je sladkorni lobi eden izmed močnih. Ne samo v ameriki – podobne organizacije so izjemno vplivne širom planeta.

Oglasi za sladkor niso igrali samo na karto »jejte ga, ker je okusen« – sporočilo so razširili še na »super energijo« in na tem mestu resnično neverjetno »pomoč pri izgubi odvečne teže«. Urad za zdravila in hrano je kasneje proizvajalce sicer prepričal, da najabsurdnejše oglase umakne, prepovedali pa jih niso nikoli. Zakaj? Od sredine sedemdesetih si je bilo vse težje zatiskati oči – Američani so se sorazmerno z naraščanjem uporabe predelanih sladil napihnili kot baloni na rojstnodnevni zabavi, naraščati pa je začelo tudi število degenerativnih bolezni.


Čeprav nam je mogoče zdaj končno res jasno, da je predelan sladkor, skozi inzulinsko odpornost in podobne mehanizme, skoraj edini krivec za marsikatero bolezensko stanje in metabolni sindrom, je trajalo precej dolgo. Koliko morbidno debelih in bolanih, celo mrtvih je bilo potrebno, preden je nekdo potegnil glavo iz riti? Zdaj se smejemo butastim oglasom iz šestdesetih, istočasno pa nas sodobne sorodnice velikega sladkornega lobija z lahkoto vodijo za nos. Zato ker smo zaslepljeni s prepričanostjo v lastno sofisticiranost. Prepričani, da smo neverjetno pametni, čeprav smo neumni in naivni – verjetno še bolj, kot naši neposredni predniki. Velika podjetja, ki nas tako vodijo na povodcih, so nas prisilila, da glave še enkrat zarinemo globoko v rit. Vsakič, ko se na zaslonu ali oglaševalskem panoju zavrti oglas za takšen ali drugačen »polnovredni« sadni jogurt ali škatlo kosmičev, iz vas delajo bedake.







Dovolj? Najbrž bi bilo sedaj na mestu, da dobro razmislimo. Koliko predebelih in bolanih bomo potrebovali tokrat? Kdo bo moral spustiti dušo, da bomo ponovno ugotovili da so nas spet hudo nategnili. Ker oglasi so praktično enaki. Ni dovolj da še enkrat na hitrico potegnemo glavo na zrak, preden bo pod vplivom najnovejše oglaševalske fore spet potovala proti zadnjemu delu in potem naravnost v rit. Ko bo glava zunaj, moramo hitro začeti z njo še razmišljati. Nekako se potem moramo znebiti še arogance, vasezagledanosti in občutka večrednosti, sicer se bodo čez petdeset let naši vnuki smejali butastim oglasom za kosmiče ter podobne sladkorja polne kozlarije iz leta dva tisoč in nekaj, medtem ko se bodo sami ponovno z glavami globoko v svojih ritih, nadevali s takrat priljubljenimi hrani podobnimi smetmi. Potem se bo vse skupaj ponovilo – njim se bodo smejali njihovi vnuki. Če seveda človeštvo prej ne propade, ker smo resnično na dobri poti – ampak to je debata za nek drug dan.


Da, vem. Moje tečnarjenje najbrž ne bo bistveno pomagalo, ker bo verjetno potrebnih še precej milijard kilogramov odvečne maščobe in milijonov srčnih napadov, preden se bomo spet kolektivno spomnili, da bi bilo dobro glave povleči na jasno. Vseeno, nekje moramo začeti. Če bom za časa življenja s svojim jamranjem prepričal vsaj peščico ljudi, da začne razmišljati o tem, to štejem za zmago. Nevem. Se res zdi tako za lase privlečeno, ko rečem, da ptičja hrana zrnja in semen ni primerna za ljudi?


Do naslednjič!

Jejte hrano, bodite svobodni. Živite prvinsko!