petek, 09. avgust 2013

Esej o omikanem divjaku in surovi civilizaciji.

Živijo! Mesec je naokoli, zato je že skrajni čas za novo poglavje. Ker je bilo prejšnje, o etičnosti prehranski izbir še kar kontroverzno, bo sledeče nekakšen umirjeni odmor, počivanje pred naslednjo rundo. Oddaljil se bom od navadnega – namreč, ne bom pisal o hrani. To poglavje bo drugačno – bo esej. Esej o omikanem divjaku in surovi civilizaciji. Mogoče malenkost preveč idiličen in, zaradi mojega romantičnega dojemanja pleistocenskih lovcev, subjektiven. Bo o napačnen, zakoreninjenem prepričanju, da lahko v osnovi podlo, sebično, nasilno in kratkovidno človeško bitje svojo živalsko naravo preseže samo s pomočjo darov civilizacije. Pogosto smo tako cinični do človeške narave, v stilu »pa saj smo samo gruča opic«. Čeprav je takšno razmišljanje popularno, je daleč od resničnega.


Daleč od resničnega, ker civilizacija ne more premagati teh »človekovih živalskih instinktov« - nasilja in izprijenosti. Ker je ravno obratno –  to sploh niso naši instinkti! Ta nasilna in izprijena vedenja so dejansko posledica življenja v tako imenovani »civilizaciji«. Civilizaciji, ki je nastala s kmetijstvom –  ko so naši predniki začeli pridelovati rastline in se hraniti s prehransko manjvrednimi žitaricami.


Resnični živalski insinkti so nastajali z izborom evolucije skozi mnoga leta in teh nekaj tisoč let kmetijstva je nepomembnih v primerjavi z milijoni let, ki so našo vrsto iz maloumnih štirinožcev razvila v mislečega človeka. Zakaj se potem družbena neenakost in nasilje pojavita šele z nastopom ciilizacije, če pa so naši instinkti že stotine tisoč let skoraj enaki – zakaj šele sedaj, če pa so bili naši instinkti »živalski« tudi pred kmetijsko revolucijo?



Če povzamemo načine življenja vseh nabiralskih človeških in proto-človeških družb do pred nekaj tisoč leti, ugotovimo kako so živeli naši predniki, lovci nabiralci. Podobne prakse še danes najdemo pri ljudstvih, ki ohranjajo življenske načine prvobitnih ljudstev. Oni ne poznajo družbenih razredov ali suženjstva – čeprav si lastijo določene predmete, te skupnosti nimajo bogatih in ne poznajo revnih ali zapostavljenih. Delitev hrane je vselej prisotna. Samomori in umori so izjemno redki, žrtev zaradi konfliktov je malo, nasilje pa ni nikoli za surovine. V primeru škode, oškodovani direktno kaznuje le krivega, nikoli nekoga tretjega. Če pride do velikih nesoglasij, ena od vpletenih strani ponavadi zapusti skupino. Poglavar vedno pazljivo zbira podporo za pomembne odločitve, saj uradna voditeljska funkcija ne obstaja. Dečki in deklice so enako zaželjen, ženske so enakovredne moškim. Čeprav za potomce v glavnem skrbijo matere, one niso edini skrbniki. Starši izkazujejo starševsko ljubezen in otrok nikoli ne kaznujejo fizično. Vzgoja temelji na plemenitosti, zaupanju in poštenju.  Precej idilično, se vam ne zdi?


Nekako so se ti »necivilizirani divjaki« obnašali in se še vedno obnašajo precej bolj omikano kot mi sami, čeprav pod vplivom enake »človeške narave« in »živalskih instinktov«, ki so bili izbrani pred mnogimi, mogoče celo nekaj milijoni leti.


Vojna kot taka pred vzponom kmetijstva sploh ni obstajala. V kolikor bi vojskovanje resnično prevladovalo v katerem od zgodnjih prazgodovinskih obdobij, bi za to sigurno obstajalo obilo materialiov in arheoloških dokazov – vseeno, znakov ni.  Prilagoditve na lov in nabiranje, še posebaj v mobilni obliki, ne spodbujajo obsežnega vojskovanja. Ne le zaradi majhnosti in redkosti skupin, ampak predvsem zaradi odsotnosti samih spodbud po nasilnem vedenju. Ker je ženska odvisna od moškega, da večinoma z lovom, zadovolji njene energijske potrebe, si ta zelo težko privošči dve ženi – ko je monogamija najpogostejša oblika povezovanja med spoloma, ni močnih spodbud po nasilju za samicami. Lahko nastanejo manjši teritorialni konflikti, ki pa so nepomembni v primerjavi z nasiljem zaradi dragocene zemlje v času razcveta kmetijstva. Občasno nasilje se je s spremembo ekonomskega sistema spremenilo v vojskovanje. Ko so se ljudje ustalili in je kos zemlje dobil svojo vrednost, vojskovanje postane stalnica človeškega obnašanja. Dragocenosti, ki jih prinaša nadzor nad najrodovitnejšimi področji rečnih dolin, na primer Tigrisa, Evfrata in Nila, niso bile samo povod za razvoj vojskovanje, ampak so spodbudile še ekstremne razlike v moči in statusu ter razvoj različnih dodarnih oblike nasilja, na primer posiljevanja žensk med in po vojni.


Nekoč so se lovske skupnosti neprestano premikale v iskanju divjih živali. V trenutku ko se je človek ustalil in postal odvisen od dela vloženega v določen kos zemlje ali skupino udomačenih živali, se je našel kreten, ki je prišel mimo in rekel: »delaj kakor rečem, ali pa ti požgem hišo, pridelek in zakoljem živino.« Malo kasneje se je našel še eden, ki je rekel: »Jaz te bom zaščitil pred kretenom, če mi daš polovico pridelka in najmlajšo med hčerami.« Potem so nastale vlade, davki, suženjstvo, vojske,  priviligirani stanovi in vojne. Vedenja ki jih označujemo za »necivilizirana«, so skoraj v celoti posledica tako imenovane »civilizacije«. Dokler tega končno ne sprejmemo, bo ves naš trud, da bi se »civilizirali« in »nadzorovali naše živalske instinkte«, obsojen na žalosten propad.


Ne samo pred desetimi tisoči let! Še ne tako dolgo nazaj so obstajale mnoge nabiralske skupnosti, ki so ohranjale načine prvobitnih ljudstev. V resnici jih peščica še vedno kljubuje »globalizacijski kugi«. Vzemimo primer ljudstva Métisov, lovcev bizonov iz Manitobe in njihovega načina, kot je bil opisan v osemnajstem stoletju. Niso jih skrbeli zakoni in okovi »civiliziranega« življenja – verjeli so, da so vsi ljudje rojeni svobodni. Po njihovih ocenah so vsi ljudje krasni, čudoviti modreci, ki čutijo svojo moč. Svobodo so cenili kot so cenili življenje. Če se vam zdi morda takšen opis preveč »pocukran«, poglejmo še nedavno zabeleženi način življenja ljudstva Hadza, lovcev nabiralcev iz Tanzanije. Hadza ne poznajo vojskovanja. Nikoli niso živeli tako tesno skupaj, da bi jih resno ogrozile nalezljive bolezni in v svoji zgodovini ne poznajo lakote. Pripadniki Hadza uživajo veliko prostega časa – antropologi so ocenili, da za »delo« oz. aktivno nabiranje hrane, porabijo približno štiri do šest ur na dan. Uradni vodja ne obstaja – čeprav je skupnost poimenovana po enem od starešin(če je to naprimer Onwas, se skupnost imenuje Onwasovo pleme), ta častna vloga ne prinaša nobene dejanske moči. Individualna avtonomija je značilna – noben odrasli Hadza nima avtoritete nad drugim odraslim pripadnikom. Vloge so deljene med spoloma, ki sta enakopravna – ženske niso nikoli deležne prisilne pokorščine. Pravzaprav je pogosto ravno ženska pobudnica ločitve – načeloma ko se moški ne izkaže za sposobnega lovca ali grdo ravna z ženo. Na koncu so antropologi ugotovili, da jih je čas preživet z ljudstvi Hadza naredil srečnejše – le kako jih nebi, ko pa smo v milijonih let, ki so nas iz opic spremenila v človeka, vseskozi bili izbirani na podlagi naše sposobnosti, da živimo kot lovci nabiralci, da živimo kot ljudstvo Hadza. Lov in nabiranje v afriški savani je, pa naj bo slišati še tako klišejsko in neumno, resnično tisto, za kar smo ljudje ustvarjeni.



Vse kar smo narediti v teh nekaj letih kmetijstva je bilo v nasprotju s tistim za kar smo genetsko nastavljeni – kot če bi uporabljali dirkalnik formule 1 za oranje. Ponosni, neustrašni, mesojedi in enakopravni skupinski lovci ter plenilci so bili prisiljeni v sejanje in žetev, da zdaj s povešeno glavo in repom med nogami delajo za plugom, računalniško mizo ali blagajno. Danes se človeška vrsta hrani s produkti kmetijstva, z neustrezno ptičjo hrano, namesto z živalskim mesom, ki nam je omogočilo razvoj možganov. Svoj težko pridelani presežek dajemo vladi, korporacijam ali kralju in ubogamo vsako muhavost zastopnikov oblasti – avtoriteta si je prilastila vsak kotiček naše Zemlje. Zakaj povprečni zahodnjak ni srečen? Zakaj narašča število depresivnih in psihično bolanih? Ker živimo v senci tiranije neumnosti in slepih tradicij. Dokler bomo živeli v takšnem nenaravnem okolju, se bodo problemi stopnjevali, človeško bitje pa ne bo nikoli resnično srečno. Zato...


Do naslednjič!

Živite svobodno, živite prvinsko!