sobota, 25. maj 2013

O namenu in prvinskem, kdo je Homo Fragilis ter kaj ga tare?

Dobrodošli ob mojem ognjišču! Zdaj ste v družbi sodobnega divjaka. Ta kotiček interneta bom izkoristil, da z vami delim toplino mojega ognja in mogoče celo najdem podobno misleče, ki so tudi izgubljeni v tuji džungli – razočarani nad človeštvom, ki se oddaljuje od svojih korenin in po neki dekadentni poti sili v prepad. Hočem, da skupaj zaustavimo to divjanje človeške črede in se po prvinskih poteh vrnemo k pravemu življenju. Nočem se več sam in izgubljen in potikati po tej črni džungli – to grdo trnje, ki prerašča naš gozd, naš dom, moramo iztrebiti! Potrudil se bom, da sledeče ne bo v celoti le jamranje preprostega divjaka, izgubljenega v negostoljubnem času. Upam, da bo poučno, mogoče pa utegne biti celo zanimivo!


Vedno znova me preseneča, kako je sodobni človek obseden z željo po pretiranem obdobju, celo na račun lastnega obstoja! Za večjo lagodnost in intenzivnejši ter vedno bolj koncentrirani užitek je pripravljen uničiti svoje bližnje, svoj življenjski prostor in sebe samega! Takšen pohlep in pogoltnost sta ga tako odtujila od narave, da zdaj ne razume niti osnovnega. Svoja življenja smo zgradili na škodljivih navadah, iz kolektivne zavesti pa nam je ušlo bistveno. Sodobni človek je šibek in nefunkcionalen. Ne le, da se niti podelati ne more več kot je treba, ampak se, ker ne loči užitno od neužitnega, ni sposoben nahraniti. Potem je bolan in slaboten, preglavice mu povzroča že najenostavnejše premikanje, vedno večje komplekse pa tudi razmnoževanje. Zdaj se človeška vrsta nažira s ptičjo hrano, se poiskuša z zamašeno ritjo posrati v keramično skodelico, ne obvlada niti najosnovnejših gibalnih vzorcev in se boji lastnega telesa. Človek 21. stoletja ni Homo Sapiens, modri človek - ta je začel izumirati s pojavom kmetijstva, v industrijski dobi pa je povsem izginil. Sodobni človek je Homo Fragilis, krhki človek - šibek in nefunkcionalen.



Naša vrsta je dokaz, da evolucija nima višjega cilja, da je le odziv na določeno spodbudo, ki je lahko takšna ali drugačna. Če se s tem v mislih ozremo po preteklosti, lahko kaj hitro ugotovimo kakšne so bile spodbude in kako so vplivale na razvoj prednamcev. Evolucija je do nedavnega potekala po začrtani smeri – homo sapiens, misleči človek, je razvijal sposobnost razmišljanja, učenja in sodelovanja, potem pa je s pojavom kmetijstva pred 10.000 leti vse skupaj nenadoma zavilo v drugo smer. Kmetijstvo je povozilo stare spodbude, ki jih rad opredelim za pozitivne – tiste, ki so človeški vrsti narekovale razvoj večjih, učinkovitejših možganov in močnejšega, robustnega telesa. Spodbude, ki so dajale prednost kvaliteti, ne kvantiteti in ki so vodile povečanje prostornine možganov naših prednikov – od Lucynih 400cc do 1500cc pleistocenskih lovcev. Kmetijstvo je razlog, da je homo sapiens postal homo fragilis, šibkega okvirja in z 10% manjšo prostornino možganov. Življenje je postajalo lagodnejše – prilagodljivost je postala manj pomembna, zaradi obilice neprimerne hrane pa se je na račun kvalitete primerkov povečala kvantiteta. Z neolitsko revolucijo se je dejanski način življenja začel bliskovito oddaljevati od tistega na katerega se je človeški genom prilagajal skozi celotno obdobje paleolitika – že res, da so se takrat spremenile tudi spodbude, ampak evolucija kljub temu nikoli ni zmogla dohajati hitrega »napredka« naše civilizacije. Civilizirani svet je tuje, za človeka nenaravno okolje v katerem le stežka uspeva. Še težje iz generacije v generacijo, ko vedno bolj odtujen ne razume niti sebe in lastnih potreb, kaj šele da bi se zavedal okolice ali razumel naravo. Paleolitskega človeka radi prikazujemo kot neumnega divjaka, v resnici pa je bil vse prej kot to – pozoren in inteligentnejši. Mogoče je moje dojemanje prvega človeka, pleistocenskega lovca, res preveč romantično, ampak vseeno so tisti »divjaki« ustvarjali umetnost in orodja, razumeli sebe in svet na neki višji stopnji ter konstantno napredovali, medtem ko je sedanja infantilna, šibka in nefunkcionalna družba na zelo dobri poti proti samouničenju. V pokvarjeni družbi velja »obča modrost« – gramada napačnih prepričanj, ki se napaja s človeško naivnostjo, neumnostjo in napuhom. "Obča modrost" so miti, neresnice in celo laži, zakoreninjeni kot dejstva in absolutne resnice. Izgubljeno v tujem svetu se potem človeško bitje, nesposobno poskrbeti zase po pomoč zateče k »obči modrosti«, nevedoč da je ta proizvod človeške neukosti in otrok denarja zlonamernih korporacij, njihovih ničvrednih »raziskav« in najetih »strokovnjakov«. Obupani se potem po prehranske in druge življenjske nasvete zatekajo k popularnim šarlatanom, ter po tekočem traku goltajo raznovrstna »superživila«, zdravila in dodatke, samo zato, da bi lahko ohranili svoj preveč lagodni, pokvarjeni in ničvredni življenjski slog.



Zdaj ste najbrž že ugotovili o čem bo tekla beseda. O vračanju k prvinskemu, nazaj k načinu naših prednikov – nazaj k načinu življenja za katerega so naši geni nastavljeni, nazaj k načinu življenja, ki nam omogoči zdravo in polno življenje. Potovali bomo po zgodbah naših davnih prednikov in obiskali prvobitna ljudstva ter njihove neposredne potomce, ki starodavne načine še vedno ohranjajo ali pa so jih vsaj do nedavnega – Hadza, Siouxi, Masaji, Inuiti, Samburuji, Rendileji in še mnogi. Da, pogosto bom pisal o tem kar dajemo v usta, kako se človeštvo prehranjuje, kako nekoč in kaj je primerno ali neprimerno. Zdi se mi, da sta hrana in odnos do hrane bistvena za uspeh človeškega bitja, ker določata njegovo fizično in psihično dobrobit. Napačna hrana je zato prva točka na moji črni listi škodljivih navad – pogosto jo bom pretepal in tolkel po njej do onemoglosti. Na žalost ta niti slučajno ni naš edini problem. Gibanje in igra, medčloveški odnosi, človeški dotik, odnos do narave in globje družbene povezave. Ojej, kako pokvarjen je homo fragilis, krhki človek. Obregnil se bom ob marsikoga in marsikaj, za navdih pa mi bodo verjetno služile čisto aktualne zadeve.



S tem bom počasi zaključil moje prvo jamranje. Upam, da me niste zapustili kje na sredini, ali pa bog ne daj še prej. Vsem tistim, ki jih ne dolgočasim popolnoma in pa tistim, če obstajajo, ki morebiti celo pričakujejo naslednji zapis, obljubljam, da jih ne bom zapustil. Pisal bom po navdihu, kakor mi bo naneslo – včasih vsak teden, mogoče večkrat ali pa bolj poredko – predvsem pa po povpraševanju. Močno si želim odziva, predvsem kritike ali mnenja.

Tako! Upam da vam je bilo ob mojem ognju prijetno! Do naslednjič!

Živite svobodno, živite prvinsko!