ponedeljek, 11. november 2013

Samo bedaki in oglasi.

Dobrodošli nazaj po daljšem premoru. Zadnjič mi je na misel prišlo nekaj precej kontroverznega. Rad pišem in govorim o stvareh, ki ljudi zadanejo globoko, na nekem visceralnem nivoju. Močan odziv me zadovolji. Ker močan odziv vedno pomeni pozornost in skoraj vedno pomeni, da so ljudje začeli razmišljati. Najbolj me zadovolji močan odziv, ki je večinoma obramben – odziv, ki je posledica nastale disonance. To je odziv na najglobjem nivoju – precej nelagoden, ker izziva zakoreninjena prepričanja, včasih celo posameznikovo prepričanje o sebi. Zadovolji me, čeprav nevem točno zakaj. Najbrž zato, ker hočem da ljudje razmišljajo, ali pa mogoče le sovražim pasivne robote. Obstaja tudi možnost, da sem pač takšen – ošaben in predrzen. Vseeno sem se na koncu odločil, da to zelo kontroverzno idejo za nekaj časa odložim. Obljubim, da bo nekoč v prihodnosti prelita v besede – najbrž takrat ko bom dovolj, oziroma še bolj, ošaben in predzren. Poleg tega se mi zdi, da trenutno nočem oddujiti določenih ljudi, še posebej pa nočem, da me kdo ustreli. Ja, tako huda je ta ideja. Kakorkoli, to bo zaenkrat samo »teaser«, kot rečejo Američani. Ker bom danes pisel o manj kontroverznem – o nečem, kar je trenutno najbrž primerno stopnji moje predrznosti. Ne bo pretresljivo, bo pa mogoče nelagodno – ker smo močno prepričani o lastni modrosti, zavednosti, sofisticiranosti, »zloščenosti« in skeptičnosti, čeprav smo v resnici zelo enostavni, nič hudega sluteči, nevedni in naivni. Torej; pisal bom o tem, kako nismo vsevedni, ker precej enostavno podležemo še tako butastemu oglaševanju.


Tako kot prejšnjič, si bomo tudi tokrat pomagali s fotografijami. Ne bomo potovali tisoče let v preteklost, da bi preučevali naše paleolitske prednike. Za trenutek se bomo vrnili samo nekaj desetletij v preteklost, v petdeseta, šestdeseta in sedemdeseta leta, potem pa se bomo vrnili domov, v leto 2013 – preučili bomo naivnost; najprej naših dedkov, babic in staršev, nato še lastno. Začnimo s prvo sliko.


Ja, kako neumno, kajne? Ta oglas iz šestdesetih vas prepričuje, da je »sladkor lahko volja, ki jo potrebujete, da bi pojedli manj.«


Še eden iz šestdesetih. Zelo podoben.


Neverjetno, kaj so ljudem prodajali še desetletje pred zgornjim – v petdesetih, ko so se veliki sladkorni lobiji tudi rodili. Tri žličke sladkorja imajo manj kalorij kot eno kuhano jajce, zato boste sigurno ostali vitki. Pa ne samo to; sladkor vam celo pomaga izgubiti odvečne kilograme!


Pomislite! A ni smiselno?


Uživate dovolj sladkorja, da boste ostali vitki?




Ker smo se prejšnje desetletje naučili, da je sladkor super energija, so ti oglasi iz šestdesetih popolnoma primerni. Otroci rabijo energijo – za zajtrk, kosilo, večerjo in še trikrat vmes!


Sedemdeseta. Oh, ironija.


18 kalorij čiste energije. Človek pomisli, da so v sedemdesetih najbrž sladkor za gorivo točili tudi v avtomobile.


Zmaga! Smešen in žalosten obenem, pravtako iz sedemdesetih. Resnično neverjetno! Če sladklor redi, zakaj so potem vsi otroci vitki? Am. Je mogoče zato, ker še niso imeli časa postati debeli? Čeprav se nam je v naslednjih nekaj desetletjih, verjetno ob izdatni pomoči fruktoznega sirupa, posrečilo doseči tudi takšno prelomnico – zdaj so tudi otroci debeli in bolni.


Tako. Američani nimajo samo velikih farmacevtskih in naftnih lobijev, ki jim »ljubkovalno« rečejo Big Pharma in Big Oil. V začetku petdesetih je nastal tudi Big Sugar – organizacija The Sugar Association, ki je hitro začela z agresivno kampanjo. Danes je sladkorni lobi eden izmed močnih. Ne samo v ameriki – podobne organizacije so izjemno vplivne širom planeta.

Oglasi za sladkor niso igrali samo na karto »jejte ga, ker je okusen« – sporočilo so razširili še na »super energijo« in na tem mestu resnično neverjetno »pomoč pri izgubi odvečne teže«. Urad za zdravila in hrano je kasneje proizvajalce sicer prepričal, da najabsurdnejše oglase umakne, prepovedali pa jih niso nikoli. Zakaj? Od sredine sedemdesetih si je bilo vse težje zatiskati oči – Američani so se sorazmerno z naraščanjem uporabe predelanih sladil napihnili kot baloni na rojstnodnevni zabavi, naraščati pa je začelo tudi število degenerativnih bolezni.


Čeprav nam je mogoče zdaj končno res jasno, da je predelan sladkor, skozi inzulinsko odpornost in podobne mehanizme, skoraj edini krivec za marsikatero bolezensko stanje in metabolni sindrom, je trajalo precej dolgo. Koliko morbidno debelih in bolanih, celo mrtvih je bilo potrebno, preden je nekdo potegnil glavo iz riti? Zdaj se smejemo butastim oglasom iz šestdesetih, istočasno pa nas sodobne sorodnice velikega sladkornega lobija z lahkoto vodijo za nos. Zato ker smo zaslepljeni s prepričanostjo v lastno sofisticiranost. Prepričani, da smo neverjetno pametni, čeprav smo neumni in naivni – verjetno še bolj, kot naši neposredni predniki. Velika podjetja, ki nas tako vodijo na povodcih, so nas prisilila, da glave še enkrat zarinemo globoko v rit. Vsakič, ko se na zaslonu ali oglaševalskem panoju zavrti oglas za takšen ali drugačen »polnovredni« sadni jogurt ali škatlo kosmičev, iz vas delajo bedake.







Dovolj? Najbrž bi bilo sedaj na mestu, da dobro razmislimo. Koliko predebelih in bolanih bomo potrebovali tokrat? Kdo bo moral spustiti dušo, da bomo ponovno ugotovili da so nas spet hudo nategnili. Ker oglasi so praktično enaki. Ni dovolj da še enkrat na hitrico potegnemo glavo na zrak, preden bo pod vplivom najnovejše oglaševalske fore spet potovala proti zadnjemu delu in potem naravnost v rit. Ko bo glava zunaj, moramo hitro začeti z njo še razmišljati. Nekako se potem moramo znebiti še arogance, vasezagledanosti in občutka večrednosti, sicer se bodo čez petdeset let naši vnuki smejali butastim oglasom za kosmiče ter podobne sladkorja polne kozlarije iz leta dva tisoč in nekaj, medtem ko se bodo sami ponovno z glavami globoko v svojih ritih, nadevali s takrat priljubljenimi hrani podobnimi smetmi. Potem se bo vse skupaj ponovilo – njim se bodo smejali njihovi vnuki. Če seveda človeštvo prej ne propade, ker smo resnično na dobri poti – ampak to je debata za nek drug dan.


Da, vem. Moje tečnarjenje najbrž ne bo bistveno pomagalo, ker bo verjetno potrebnih še precej milijard kilogramov odvečne maščobe in milijonov srčnih napadov, preden se bomo spet kolektivno spomnili, da bi bilo dobro glave povleči na jasno. Vseeno, nekje moramo začeti. Če bom za časa življenja s svojim jamranjem prepričal vsaj peščico ljudi, da začne razmišljati o tem, to štejem za zmago. Nevem. Se res zdi tako za lase privlečeno, ko rečem, da ptičja hrana zrnja in semen ni primerna za ljudi?


Do naslednjič!

Jejte hrano, bodite svobodni. Živite prvinsko!

sreda, 09. oktober 2013

O epigenetiki in Aboridžinih.

Živijo! Spet bomo razmišljali – tokrat o naših genih. Ne toliko o genih samih, ampak predvsem o tem kako se izražajo in zakaj tako. Razmišljali bomo o epigenetiki. Vse skupaj bo zelo osnovno - poenostavljeno in razumljivo. Pomagali si bomo z zdravo pametjo, osnovami in zanimivimi fotografijami. Da bi lahko razumeli pojem epigenetike, moramo najprej razumeti pojma genotipa in fenotipa.


Zelo poenostavljeno je genotip pač skupek vseh genov v organizmu. Genotip je pač skupek vseh genov, podedovan in ga lahko razumemo kot navodila, kako naj se organizem gradi in kako naj deluje. Fenotip so tisti znaki in lastnosti organizma, ki se razvijejo na podlagi navodil njegovega genotipa. Zelo banalen primer je barva vaših oči – naj bo zelena, modra ali rjava, takšna je, ker je tako zapisano v vaših genih. Vseeno organizmi z identičnim genotipom niso popolnoma enaki in se ne obnašajo isto –  na izgled in obnašanje namreč pomembno vplivata okolje ter pogoji razvoja. Te spremembe v izražanju genotipa, ki niso povezane s spremembami v samem zaporedju DNK, preučuje področje biologije, imenovana Epigenetika. Temeljno spoznanje epigenetike pravi, da na izražanje genov vplivajo dejavniki okolja, ne da bi se pri tem moral spremeniti zapis DNK. Popolnoma enak genotip se torej lahko zaradi vpliva okolja izraža v različne fenotipe. Čeprav lahko rečemo, da smo zaradi genotipa »genetsko podvrženi« določenim lastnostim, je oblika našega fenotipa skoraj izključno odvisna od nas samih. Okolje in pogoji imajo na barvo oči najbrž res minimalen vpliv, ampak to je samo banalen primer. Pomembno je, kako okolje, predvsem pa naš način vplivata na naš genotip – kako lahko način življenja dveh identičnih genotipov ustvari dva popolnoma enaka fenotipa. Marsikdo ne verjame, ampak ravno na področju zdravja in dolgoživosti je epigenetika najbolj vplivna.


Zato sem jezen. Jezi me, ker ljudje slepo verjamejo »obči modrosti«. V resnici sta zdravje in dolgoživost skoraj v celoti odvisna od vložka. Najvplivnejši dejavniki so sigurno prehrana, gibanje, spanje in stres. Vseeno, »obča modrost« tem dejavnikov v najboljšem primeru prizna samo stranske vloge v igri zdravja in dolgoživosti. Če se prepustimo toku »obče modrosti« začnemo verjeti, da so nenalezljive bolezni in motnje pač karte, ki so nam bile razdeljene že ob rojstvu – da se usodi nikakor ne moremo izogniti. Takšna perspektiva je sicer velik problem za vsakega izmed nas, ampak tudi ogromna korist za vsakega, ki mu posameznikovo propadajoče zdravje prinaša zaslužek. Čeprav žalostno, precej preprosto. Preventiva ni dobičkonosna in raziskave o preprečevanju bolezni skoraj zagotovo ne povrnejo vloženega denarja. Izmišljena zgodba: Recimo, velik bogataš financira obširno raziskavo, ki ji uspe zagotovo potrditi, da je bananin sladoled edini razlog za eno od hudih bolezni. Takšna raziskava je stala 100 milijonov evrov. Kako bo bogataš povrnil stroške raziskave? Nam bo zaračunal par centov vsakič ko jemo čokoladni sladoled namesto bananinega? Najbrž ne. Proizvajalci bananinega sladoleda bodo propadli, bogataševih 100 milijonov pa bo izgubljenih za vedno. Ko preslikamo to zgodbico za lahko noč v resnični svet, je jasno. Farmacevtski velikani financirajo večino raziskav. To so velika podjetja, ki svojim delničarjem morajo prinašati največji možni zaslužek. Lahko jokamo da je zarota, čeprav je vse samo realnost današnje ekonomije. Problem nastane v tistem trenutku, ko ljudje nasedejo oglaševalski maniji – takrat začnejo verjeti, da ta podjetja zaposlujejo izključno izbrane filantrope, katerih edino poslanstvo na Zemlji je skrb za vsesplošno srečo in zdravje, dokler vsak od nas ne doseže zavidljive starosti vsaj stotih let.


Kako zelo se motijo. Zdravila so za bolne. Nočemo zdravil, ker nočemo biti bolni. Skoraj vsak je gospodar svojega zdravja – naj bodo izjeme hude genetske okvare in prirojene bolezni. Genetske predispozicije, ki zagotavljajo pojav ene od nenalezljivih okvar ali bolezni so izjemno, izjemno, izjemno redke. Skoraj nikoli ne zbolimo po nesreči – zbolimo zaradi vložkov, ki narekujejo kako se bo naš genotip izrazil v fenotip. Na tej točki si bomo pomagali s slikovnim gradivom. Uporabil bom primer avstralskih domorodcev. Spodnja, zelo znana fotografija prikazuje može iz Bathurstovega otoka, leta 1939. Pomoje lahko brez kakršnegakoli zadržka rečemo, da so vsi trije v odlični fizični kondiciji. Nekje daleč nazaj sem že omenil, da je zbirka naših genov še vedno skoraj enaka tisti zgodnjega sodobnega človeka, pred nekaj deset tisoč leti. Spodnja slika je bila posneta pred 74 leti. Zbirka genov domorodskih Avstralcev v letu 1939 je praktično identična zbirki njihovih potomcev, današnjih Aboridžinov v letu 2013. »Aboridžinski genotip« je torej še vedno sposoben producirati odlične, zdrave in močne primerke. Vse to bo odličen prikaz epigenetike v akciji.


Vseeno so takšni čili posamezniki leta 2013 nenormalno redki. Populacija Aboridžinov danes trpi za grozljivo visokim številom obolelih z diabetesom tipa 2 in srčnožilnimi boleznimi – čeprav so trenutno v svetovnem vrhu po številu obolelih, v času ko je bila zgornja fotografija posneta, teh težav niso imeli. V teh nekaj desetletjih so se drastično spremenili vložki, predvsem tisti prehrane in premikanja. Res, lahko rečemo, da je »Aboridžinski genotip« pač nagnjen k sladkorni in srčni bolezni – ista slaba moderna prehrana in pokvarjen način življenja sta prizadela te ljudi močneje kot nekatere druge skupnosti. Vseeno jim njihove genetske predispozicije nekoč niso povzročale težav – ko so z vložkom nekvalitetne hrane in slabih navad začeli vklapljati »genetska stikala« za nastanek teh bolezni, je tudi število oboleli začelo strmo naraščati. 


Enaka logika pride v poštev za vse nas. Stanje v katerem je vaše telo, je v največji meri rezultat tega kakšne so bile vaše odločitve v preteklosti in kako so te vplivale na izražanje vaših genov. Še ena zgodbica: Recimo, da sta namišljena Alfonzo in Ruben na podlagi njunih genotipov različno nagnjena k razvoju neke smrtonosne bolezni, če se bosta hranila z žitom in zrnjem. V primeru ko izbirata takšno neprimerno hrano, se Alfonzove možnosti za nastanek obolenja povečajo za 1%, Rubenove pa za 100% – Ruben bo torej v primeru prehranjevanja s ptičjo pičo zagotovo umrl prerane smrti, medtem ko bo Alfonzo zahvaljujoč svojim genom najbrž odnesel celo kožo. Če se oba izogibata ptičje piče in se prehranjujeta s kvalitetno hrano; z mesom, zelenjavo in sadjem, ne bosta nikoli ugotovila kateri od njiju je nagnjen k nastanku tiste smrtonosne bolezni.
Velja tudi, ko je nekdo »nagnjen k debelosti«. Čeprav so takšni primeri izjemno redki, obstajajo. Ne glede na to – predebelo in nerazvito telo je skoraj v celoti posledica posameznikovih odločitev in je torej, tehnično, njegova krivda. Vseeno, velja omiliti besede...


Verjamem, da je mnoge zavedla »obča modrost« in pokvarjene konvencionalne smernice. Zato je čas, da se oddaljimo od neumnosti in začnemo razmišljati s svojimi glavami. Čas je da uporabimo zdravo pamet. Moramo razmišljati o naših koreninah, naših prednikih – živeti prvinsko. Najpomembneje pa je, da se začnemo zavedati – naši geni nam niso zapisali neke neizogibne usode. Naslednji korak je, da vajeti svojega zdravja in dolgoživosti vzamemo v svoje roke. Ni pomembno če ste stari ali mladi, veliki ali majhni, močni ali šibki, ali pa suhi ali debeli.


Do naslednjič!


Živite prvinsko, živite svobodno!

petek, 09. avgust 2013

Esej o omikanem divjaku in surovi civilizaciji.

Živijo! Mesec je naokoli, zato je že skrajni čas za novo poglavje. Ker je bilo prejšnje, o etičnosti prehranski izbir še kar kontroverzno, bo sledeče nekakšen umirjeni odmor, počivanje pred naslednjo rundo. Oddaljil se bom od navadnega – namreč, ne bom pisal o hrani. To poglavje bo drugačno – bo esej. Esej o omikanem divjaku in surovi civilizaciji. Mogoče malenkost preveč idiličen in, zaradi mojega romantičnega dojemanja pleistocenskih lovcev, subjektiven. Bo o napačnen, zakoreninjenem prepričanju, da lahko v osnovi podlo, sebično, nasilno in kratkovidno človeško bitje svojo živalsko naravo preseže samo s pomočjo darov civilizacije. Pogosto smo tako cinični do človeške narave, v stilu »pa saj smo samo gruča opic«. Čeprav je takšno razmišljanje popularno, je daleč od resničnega.


Daleč od resničnega, ker civilizacija ne more premagati teh »človekovih živalskih instinktov« - nasilja in izprijenosti. Ker je ravno obratno –  to sploh niso naši instinkti! Ta nasilna in izprijena vedenja so dejansko posledica življenja v tako imenovani »civilizaciji«. Civilizaciji, ki je nastala s kmetijstvom –  ko so naši predniki začeli pridelovati rastline in se hraniti s prehransko manjvrednimi žitaricami.


Resnični živalski insinkti so nastajali z izborom evolucije skozi mnoga leta in teh nekaj tisoč let kmetijstva je nepomembnih v primerjavi z milijoni let, ki so našo vrsto iz maloumnih štirinožcev razvila v mislečega človeka. Zakaj se potem družbena neenakost in nasilje pojavita šele z nastopom ciilizacije, če pa so naši instinkti že stotine tisoč let skoraj enaki – zakaj šele sedaj, če pa so bili naši instinkti »živalski« tudi pred kmetijsko revolucijo?



Če povzamemo načine življenja vseh nabiralskih človeških in proto-človeških družb do pred nekaj tisoč leti, ugotovimo kako so živeli naši predniki, lovci nabiralci. Podobne prakse še danes najdemo pri ljudstvih, ki ohranjajo življenske načine prvobitnih ljudstev. Oni ne poznajo družbenih razredov ali suženjstva – čeprav si lastijo določene predmete, te skupnosti nimajo bogatih in ne poznajo revnih ali zapostavljenih. Delitev hrane je vselej prisotna. Samomori in umori so izjemno redki, žrtev zaradi konfliktov je malo, nasilje pa ni nikoli za surovine. V primeru škode, oškodovani direktno kaznuje le krivega, nikoli nekoga tretjega. Če pride do velikih nesoglasij, ena od vpletenih strani ponavadi zapusti skupino. Poglavar vedno pazljivo zbira podporo za pomembne odločitve, saj uradna voditeljska funkcija ne obstaja. Dečki in deklice so enako zaželjen, ženske so enakovredne moškim. Čeprav za potomce v glavnem skrbijo matere, one niso edini skrbniki. Starši izkazujejo starševsko ljubezen in otrok nikoli ne kaznujejo fizično. Vzgoja temelji na plemenitosti, zaupanju in poštenju.  Precej idilično, se vam ne zdi?


Nekako so se ti »necivilizirani divjaki« obnašali in se še vedno obnašajo precej bolj omikano kot mi sami, čeprav pod vplivom enake »človeške narave« in »živalskih instinktov«, ki so bili izbrani pred mnogimi, mogoče celo nekaj milijoni leti.


Vojna kot taka pred vzponom kmetijstva sploh ni obstajala. V kolikor bi vojskovanje resnično prevladovalo v katerem od zgodnjih prazgodovinskih obdobij, bi za to sigurno obstajalo obilo materialiov in arheoloških dokazov – vseeno, znakov ni.  Prilagoditve na lov in nabiranje, še posebaj v mobilni obliki, ne spodbujajo obsežnega vojskovanja. Ne le zaradi majhnosti in redkosti skupin, ampak predvsem zaradi odsotnosti samih spodbud po nasilnem vedenju. Ker je ženska odvisna od moškega, da večinoma z lovom, zadovolji njene energijske potrebe, si ta zelo težko privošči dve ženi – ko je monogamija najpogostejša oblika povezovanja med spoloma, ni močnih spodbud po nasilju za samicami. Lahko nastanejo manjši teritorialni konflikti, ki pa so nepomembni v primerjavi z nasiljem zaradi dragocene zemlje v času razcveta kmetijstva. Občasno nasilje se je s spremembo ekonomskega sistema spremenilo v vojskovanje. Ko so se ljudje ustalili in je kos zemlje dobil svojo vrednost, vojskovanje postane stalnica človeškega obnašanja. Dragocenosti, ki jih prinaša nadzor nad najrodovitnejšimi področji rečnih dolin, na primer Tigrisa, Evfrata in Nila, niso bile samo povod za razvoj vojskovanje, ampak so spodbudile še ekstremne razlike v moči in statusu ter razvoj različnih dodarnih oblike nasilja, na primer posiljevanja žensk med in po vojni.


Nekoč so se lovske skupnosti neprestano premikale v iskanju divjih živali. V trenutku ko se je človek ustalil in postal odvisen od dela vloženega v določen kos zemlje ali skupino udomačenih živali, se je našel kreten, ki je prišel mimo in rekel: »delaj kakor rečem, ali pa ti požgem hišo, pridelek in zakoljem živino.« Malo kasneje se je našel še eden, ki je rekel: »Jaz te bom zaščitil pred kretenom, če mi daš polovico pridelka in najmlajšo med hčerami.« Potem so nastale vlade, davki, suženjstvo, vojske,  priviligirani stanovi in vojne. Vedenja ki jih označujemo za »necivilizirana«, so skoraj v celoti posledica tako imenovane »civilizacije«. Dokler tega končno ne sprejmemo, bo ves naš trud, da bi se »civilizirali« in »nadzorovali naše živalske instinkte«, obsojen na žalosten propad.


Ne samo pred desetimi tisoči let! Še ne tako dolgo nazaj so obstajale mnoge nabiralske skupnosti, ki so ohranjale načine prvobitnih ljudstev. V resnici jih peščica še vedno kljubuje »globalizacijski kugi«. Vzemimo primer ljudstva Métisov, lovcev bizonov iz Manitobe in njihovega načina, kot je bil opisan v osemnajstem stoletju. Niso jih skrbeli zakoni in okovi »civiliziranega« življenja – verjeli so, da so vsi ljudje rojeni svobodni. Po njihovih ocenah so vsi ljudje krasni, čudoviti modreci, ki čutijo svojo moč. Svobodo so cenili kot so cenili življenje. Če se vam zdi morda takšen opis preveč »pocukran«, poglejmo še nedavno zabeleženi način življenja ljudstva Hadza, lovcev nabiralcev iz Tanzanije. Hadza ne poznajo vojskovanja. Nikoli niso živeli tako tesno skupaj, da bi jih resno ogrozile nalezljive bolezni in v svoji zgodovini ne poznajo lakote. Pripadniki Hadza uživajo veliko prostega časa – antropologi so ocenili, da za »delo« oz. aktivno nabiranje hrane, porabijo približno štiri do šest ur na dan. Uradni vodja ne obstaja – čeprav je skupnost poimenovana po enem od starešin(če je to naprimer Onwas, se skupnost imenuje Onwasovo pleme), ta častna vloga ne prinaša nobene dejanske moči. Individualna avtonomija je značilna – noben odrasli Hadza nima avtoritete nad drugim odraslim pripadnikom. Vloge so deljene med spoloma, ki sta enakopravna – ženske niso nikoli deležne prisilne pokorščine. Pravzaprav je pogosto ravno ženska pobudnica ločitve – načeloma ko se moški ne izkaže za sposobnega lovca ali grdo ravna z ženo. Na koncu so antropologi ugotovili, da jih je čas preživet z ljudstvi Hadza naredil srečnejše – le kako jih nebi, ko pa smo v milijonih let, ki so nas iz opic spremenila v človeka, vseskozi bili izbirani na podlagi naše sposobnosti, da živimo kot lovci nabiralci, da živimo kot ljudstvo Hadza. Lov in nabiranje v afriški savani je, pa naj bo slišati še tako klišejsko in neumno, resnično tisto, za kar smo ljudje ustvarjeni.



Vse kar smo narediti v teh nekaj letih kmetijstva je bilo v nasprotju s tistim za kar smo genetsko nastavljeni – kot če bi uporabljali dirkalnik formule 1 za oranje. Ponosni, neustrašni, mesojedi in enakopravni skupinski lovci ter plenilci so bili prisiljeni v sejanje in žetev, da zdaj s povešeno glavo in repom med nogami delajo za plugom, računalniško mizo ali blagajno. Danes se človeška vrsta hrani s produkti kmetijstva, z neustrezno ptičjo hrano, namesto z živalskim mesom, ki nam je omogočilo razvoj možganov. Svoj težko pridelani presežek dajemo vladi, korporacijam ali kralju in ubogamo vsako muhavost zastopnikov oblasti – avtoriteta si je prilastila vsak kotiček naše Zemlje. Zakaj povprečni zahodnjak ni srečen? Zakaj narašča število depresivnih in psihično bolanih? Ker živimo v senci tiranije neumnosti in slepih tradicij. Dokler bomo živeli v takšnem nenaravnem okolju, se bodo problemi stopnjevali, človeško bitje pa ne bo nikoli resnično srečno. Zato...


Do naslednjič!

Živite svobodno, živite prvinsko!

ponedeljek, 03. junij 2013

Če sem paleo, kaj točno je prvinsko in ali imam krizo identitete

Pozdravljeni, po nekaj dneh spet dobrodošli ob mojem ognjišču. Ko sem začel pisati o prvinskem, se je najbrž vsak posameznik odzval drugače. Nekaterim se je napisano mogoče zdelo smiselno, tistim v drugem kotu pa morebiti neverjetno bedasto. Kakorkoli že, spodaj zapisano ne cilja posebej na ene ali druge, niti na tiste vmes. Pisal bom o hrani, o prvinski hrani. Zapisal bom nekaj stvari, ki se mi jih zdi vredno pojasniti.


Ko imam v mislih skupaj prvinsko in prehrano, marsikdo oboje hitro poveže in zaključi, da jaz sem pa »paleo«. S tem seveda hoče povedati, da sledim popularni »paleo dieti« oz. zdaj že celemu »paleo gibanju« Najbrž približno veste kaj je »paleo«,  če temu ni tako, pa urno pogooglajte besedno zvezo »paleo diet« in se vsaj na hitro »izobrazite«, za boljše razumevanje tega kar bo napisano v nadaljevanju. Torej, ja! Če me že hočete uvrstiti, mi lahko prilepite paleo etiketo. Moji pogledi na hrano in svet so res zelo sorodni večini paleo skupnosti. Vseeno! Namreč… izraza paleo niti večine tokov s katerimi se je zadnja leta to gibanje razvijalo, ne maram pretirano. Na srečo je skupnost ugotovila, da so z raznimi »paleo kuharicami« ter »paleo piškoti in torticami« zašli. Zdaj se vračajo po osnovah in skupnost se razvija v zdravo smer – ne zanimajo jih več »piškoti brez moke« in podobne bedarije, ampak bistveno. Vseeno zraza »paleo« še nisem čisto vzljubil. Preprosto zato, ker je zaradi napačnega oglaševanja prej omenjenih posameznih »paleo struj«, dobil noto poenostavljene in populistične spakedraščine. Ravno zato, je povprečen prebivalec našega preljubega planeta tudi zmotno prepričan, da je »paleo« pač  »tisto, ko se hraniš tako kot so nekoč jedli oni butasti divjaki.«  To, skupaj s »paleo piškoti« pa ne bi moglo biti dlje od bistva prvinskega. Hrana je res izjemno pomembna, ampak pojem »palea« mora biti širši – gibanje, spanje, igra, življenje, počutje in medčloveški odnosi. O zgrešeni predstavi nekih prazgodovinskih butastih divjakov pa sem tako ali tako že pisal. Pa ostanimo za enkrat pri hrani. Čeprav izraza paleo ne maram preveč, mu na koncu moram priznati da je splošen, prepoznaven in da boljšega za enkrat nimamo. Rekel bom, da je prvinski način, za katerega si prizadevam, ena od izpeljank palea.


Če povzamem, je prvinski način tisti, ki ob vseprisotni moderni hrani čim bolje posnema prehranjevanje ljudi pred kmetijsko revolucijo, približno 500 generacij v preteklost.  Če se še tako trudimo, pa pravzaprav ne moremo jesti »samo to kar so jedli jamski ljudje«. Oni so lovili mamute, mastodonte in podobne pripadnike megafaune, ki je že zdavnaj izumrla. Tudi zelenjava in sadje, ki ju »naberemo« v veleblagovnicah, sta produkta kmetijske udomačitve in imata bore malo skupnega z izvirnimi divjimi rastlinami. Ljudstva paleolitika se pač niso potepala po afriški savani in lagodno nabirala debelih paleo jabolk iz čudovitih dreves. Ob tem je pomembno izpostaviti še, da so se posamezna ljudstva prehranjevala zelo različno, v odvisnosti od letnega časa, prostora in še marsičesa, ter dejstvo, da dejansko niti ne vemo kaj natančno so jedla. Zagotovo lahko trdimo le, da so prva ljudstva jedla meso in tisto kar je bilo v določenem trenutku na voljo. Do določene mere se sicer lahko zgledujemo po sodobnejših skupnostih nabiralcev in lovcev, ki so nekako uspela ohranjati izvirne načine, kljub temu pa tudi pri tukaj naletimo na mnoge ovire in pomanjkljivosti.


Zdaj se najbrž sprašujete, zakaj potem »paleo način« sploh kličemo »paleo«, če pa to sploh ni! Iz istega razloga kot latinščini rečemo latinščina, čeprav nobeden nima pojma kako se je v resnici govorila. Učenjaki poizkušajo s pomočjo zapisov in drugih ostankov poustvariti govorjeno latinščino in se približati prvotni različici, sledilci paleo načina, pa se na podoben način poizkušajo približati osnovnemu, pravemu načinu življenja in prehranjevanja tako imenovanih »paleo ljudstev«. Če opišem zelo na kratko: uživamo hrano, ki podpira biokemijo človeške živali z večmiljonsko zgodovino nabiranja in lova v afriški savani – večinoma tako, da ne uživamo predelanih svinjarij, žit, stročnic in slabih rastlinskih olj, ki človeško biokemijo rušijo. Če želite, lahko temu rečete paleo. Želim si, da bi vse skupaj lahko lepše poimenoval, kljub temu pa me ne bo zmotilo, ko boste rekli: »glej, sodobni divjak je paleo!«, ako le razumete kaj mora paleo v bistvu pomeniti. 

Najboljše kar lahko storimo je, da se osredotočimo na znanost in resnična zgodovinska dejstva, ter ugotovimo kako človeški metabolizem deluje danes in kaj je zanj ugodno. Vprašam vas, ali obča modrost res ve, kako hrana neolitika, predvsem moderna predelana svinjarija vpliva na naša telesa?

Do naslednjič!
Živite svobodno, živite prvinsko!

sobota, 25. maj 2013

O namenu in prvinskem, kdo je Homo Fragilis ter kaj ga tare?

Dobrodošli ob mojem ognjišču! Zdaj ste v družbi sodobnega divjaka. Ta kotiček interneta bom izkoristil, da z vami delim toplino mojega ognja in mogoče celo najdem podobno misleče, ki so tudi izgubljeni v tuji džungli – razočarani nad človeštvom, ki se oddaljuje od svojih korenin in po neki dekadentni poti sili v prepad. Hočem, da skupaj zaustavimo to divjanje človeške črede in se po prvinskih poteh vrnemo k pravemu življenju. Nočem se več sam in izgubljen in potikati po tej črni džungli – to grdo trnje, ki prerašča naš gozd, naš dom, moramo iztrebiti! Potrudil se bom, da sledeče ne bo v celoti le jamranje preprostega divjaka, izgubljenega v negostoljubnem času. Upam, da bo poučno, mogoče pa utegne biti celo zanimivo!


Vedno znova me preseneča, kako je sodobni človek obseden z željo po pretiranem obdobju, celo na račun lastnega obstoja! Za večjo lagodnost in intenzivnejši ter vedno bolj koncentrirani užitek je pripravljen uničiti svoje bližnje, svoj življenjski prostor in sebe samega! Takšen pohlep in pogoltnost sta ga tako odtujila od narave, da zdaj ne razume niti osnovnega. Svoja življenja smo zgradili na škodljivih navadah, iz kolektivne zavesti pa nam je ušlo bistveno. Sodobni človek je šibek in nefunkcionalen. Ne le, da se niti podelati ne more več kot je treba, ampak se, ker ne loči užitno od neužitnega, ni sposoben nahraniti. Potem je bolan in slaboten, preglavice mu povzroča že najenostavnejše premikanje, vedno večje komplekse pa tudi razmnoževanje. Zdaj se človeška vrsta nažira s ptičjo hrano, se poiskuša z zamašeno ritjo posrati v keramično skodelico, ne obvlada niti najosnovnejših gibalnih vzorcev in se boji lastnega telesa. Človek 21. stoletja ni Homo Sapiens, modri človek - ta je začel izumirati s pojavom kmetijstva, v industrijski dobi pa je povsem izginil. Sodobni človek je Homo Fragilis, krhki človek - šibek in nefunkcionalen.



Naša vrsta je dokaz, da evolucija nima višjega cilja, da je le odziv na določeno spodbudo, ki je lahko takšna ali drugačna. Če se s tem v mislih ozremo po preteklosti, lahko kaj hitro ugotovimo kakšne so bile spodbude in kako so vplivale na razvoj prednamcev. Evolucija je do nedavnega potekala po začrtani smeri – homo sapiens, misleči človek, je razvijal sposobnost razmišljanja, učenja in sodelovanja, potem pa je s pojavom kmetijstva pred 10.000 leti vse skupaj nenadoma zavilo v drugo smer. Kmetijstvo je povozilo stare spodbude, ki jih rad opredelim za pozitivne – tiste, ki so človeški vrsti narekovale razvoj večjih, učinkovitejših možganov in močnejšega, robustnega telesa. Spodbude, ki so dajale prednost kvaliteti, ne kvantiteti in ki so vodile povečanje prostornine možganov naših prednikov – od Lucynih 400cc do 1500cc pleistocenskih lovcev. Kmetijstvo je razlog, da je homo sapiens postal homo fragilis, šibkega okvirja in z 10% manjšo prostornino možganov. Življenje je postajalo lagodnejše – prilagodljivost je postala manj pomembna, zaradi obilice neprimerne hrane pa se je na račun kvalitete primerkov povečala kvantiteta. Z neolitsko revolucijo se je dejanski način življenja začel bliskovito oddaljevati od tistega na katerega se je človeški genom prilagajal skozi celotno obdobje paleolitika – že res, da so se takrat spremenile tudi spodbude, ampak evolucija kljub temu nikoli ni zmogla dohajati hitrega »napredka« naše civilizacije. Civilizirani svet je tuje, za človeka nenaravno okolje v katerem le stežka uspeva. Še težje iz generacije v generacijo, ko vedno bolj odtujen ne razume niti sebe in lastnih potreb, kaj šele da bi se zavedal okolice ali razumel naravo. Paleolitskega človeka radi prikazujemo kot neumnega divjaka, v resnici pa je bil vse prej kot to – pozoren in inteligentnejši. Mogoče je moje dojemanje prvega človeka, pleistocenskega lovca, res preveč romantično, ampak vseeno so tisti »divjaki« ustvarjali umetnost in orodja, razumeli sebe in svet na neki višji stopnji ter konstantno napredovali, medtem ko je sedanja infantilna, šibka in nefunkcionalna družba na zelo dobri poti proti samouničenju. V pokvarjeni družbi velja »obča modrost« – gramada napačnih prepričanj, ki se napaja s človeško naivnostjo, neumnostjo in napuhom. "Obča modrost" so miti, neresnice in celo laži, zakoreninjeni kot dejstva in absolutne resnice. Izgubljeno v tujem svetu se potem človeško bitje, nesposobno poskrbeti zase po pomoč zateče k »obči modrosti«, nevedoč da je ta proizvod človeške neukosti in otrok denarja zlonamernih korporacij, njihovih ničvrednih »raziskav« in najetih »strokovnjakov«. Obupani se potem po prehranske in druge življenjske nasvete zatekajo k popularnim šarlatanom, ter po tekočem traku goltajo raznovrstna »superživila«, zdravila in dodatke, samo zato, da bi lahko ohranili svoj preveč lagodni, pokvarjeni in ničvredni življenjski slog.



Zdaj ste najbrž že ugotovili o čem bo tekla beseda. O vračanju k prvinskemu, nazaj k načinu naših prednikov – nazaj k načinu življenja za katerega so naši geni nastavljeni, nazaj k načinu življenja, ki nam omogoči zdravo in polno življenje. Potovali bomo po zgodbah naših davnih prednikov in obiskali prvobitna ljudstva ter njihove neposredne potomce, ki starodavne načine še vedno ohranjajo ali pa so jih vsaj do nedavnega – Hadza, Siouxi, Masaji, Inuiti, Samburuji, Rendileji in še mnogi. Da, pogosto bom pisal o tem kar dajemo v usta, kako se človeštvo prehranjuje, kako nekoč in kaj je primerno ali neprimerno. Zdi se mi, da sta hrana in odnos do hrane bistvena za uspeh človeškega bitja, ker določata njegovo fizično in psihično dobrobit. Napačna hrana je zato prva točka na moji črni listi škodljivih navad – pogosto jo bom pretepal in tolkel po njej do onemoglosti. Na žalost ta niti slučajno ni naš edini problem. Gibanje in igra, medčloveški odnosi, človeški dotik, odnos do narave in globje družbene povezave. Ojej, kako pokvarjen je homo fragilis, krhki človek. Obregnil se bom ob marsikoga in marsikaj, za navdih pa mi bodo verjetno služile čisto aktualne zadeve.



S tem bom počasi zaključil moje prvo jamranje. Upam, da me niste zapustili kje na sredini, ali pa bog ne daj še prej. Vsem tistim, ki jih ne dolgočasim popolnoma in pa tistim, če obstajajo, ki morebiti celo pričakujejo naslednji zapis, obljubljam, da jih ne bom zapustil. Pisal bom po navdihu, kakor mi bo naneslo – včasih vsak teden, mogoče večkrat ali pa bolj poredko – predvsem pa po povpraševanju. Močno si želim odziva, predvsem kritike ali mnenja.

Tako! Upam da vam je bilo ob mojem ognju prijetno! Do naslednjič!

Živite svobodno, živite prvinsko!